reke

Sayed Abuel-Ezz se spominja, kako so pred nekaj leti zaradi morske vode, ki je načela korenine, njegovi pridelki oveneli. Ko se v delti reke Nil sprehaja med svojimi drevesi manga, ki rastejo nedaleč od Sredozemskega morja, se bori s strahovi, da se bo zgodba ponovila, čeprav je več deset tisoč evrov vložil v preprečitev tega scenarija in v prilagajanje na posledice podnebne krize, ki grozijo njegovemu preživetju. Če bo voda še naraščala, bodo drevesa umrla, pripoveduje za AP medtem ko nemirno pogleduje proti morju. Egipt prispeva le 0,6 odstotkov svetovnih emisij ogljikovega dioksida, a je med najbolj ranljivimi zaradi podnebnih sprememb. V ospredju letošnje podnebne konference COP27 je prav vprašanje podnebnega davka bogatejših držav revnejšim, da se bodo te lahko spopadle s posledicami podnebnih sprememb.

Podnebne spremembe – visoke temperature, vročinski valovi, nevihte, poplave, vedno nižje gladine vode. Zaradi tega pa – pomanjkanje hrane in čiste pitne vode. S slednjim se že spopadajo države Bližnjega vzhoda. Nekatere z vodnimi viri ravnajo 'sebično' – na reki postavijo jez, s tem pa vodne vire odvzamejo drugi državi. Kritično je na treh točkah, hidrolog Duried Mahasneh pa opozarja, da je voda postala nov vir orožja. "Nujen je dialog in izobraževanje o podnebnih spremembah," je izpostavil.

To poletje smo bili med drugim priča uničujočim poplavam, ki so Pakistan spremenile v reke, odnesle več kot 1700 življenj in domove 33 milijonov ljudi, za seboj pa pustile približno 10 milijard evrov škode. Toda Pakistan v skupnem merilu izredno malo prispeva k podnebnim spremembam, ki napajajo podnebno krizo, prav tako kot večina držav v razvoju, kjer prebivalci in okolje trpijo najhujše posledice zaradi izkoriščanja naravnih virov in onesnaževanja planeta razvitih držav. Naravne katastrofe po vsem svetu, ki jih poganjajo podnebne spremembe, porajajo številna vprašanja, najbolj pereče pa je, kdo bi moral plačati za razdejanje in opustošenje, ki ga puščajo za seboj. Svetovni voditelji naj bi v to jabolko zagrizli na tokratnem COP27 v Egiptu.

Podelitev zakonskih pravic in zaščite nečloveškim entitetam, kot so živali, drevesa in reke, je ključnega pomena, če se želijo države spoprijeti s podnebnimi zlomi in izgubo biotske raznovrstnosti, menijo raziskovalci britanske pravne družbe (angl. Law society). S tem bi, tako navajajo v poročilu, naravi dali večjo vlogo pri sprejemanju pomembnih odločitev, lažje ocenili preteklo oškodovanje ekosistemov in ponudili globlje razumevanje inovacij v biotehnologiji.

Svet je priča zaskrbljujočemu izbruhu vremenskih katastrof. Zdaj ni več dvoma, da je to šele začetek mračnega davka, ki ga bodo podnebne spremembe zahtevale v prihodnjih desetletjih. Medtem ko se svetovni voditelji trudijo oblikovati in sprejeti politike, ki bi upočasnile segrevanje ozračja in ublažile njegove posledice, bo konferenca Združenih narodov COP27 o podnebnih spremembah v Sharm El-Sheikhu v Egiptu nov preizkus uskladitve podnebnih ciljev, že sedemindvajseti pod sponzorstvom enega največjih svetovnih onesnaževalcev.

Številna srednjeameriška jezera, oceani in plaže se danes dušijo pod plastičnimi odpadki. Jezero Suchitlan v Salvadorju je zdaj prekrito z debelo odejo raznobarvnih plastičnih odpadkov, podobna umazana usoda je doletela nekatere nekoč rajske karibske plaže Hondurasa. Ne gre le za okoljsko katastrofo, ampak ima takšna usoda jezer in oceanov tudi velik vpliv na lokalno prebivalstvo, ki jim vode predstavljajo tako vir dohodka in vir preživetja.

Nesreče in onesnaženje, ki ga povzročajo reke avtomobilov na cestah, terjajo vedno večji zdravstveni in okoljski davek. V časih, ko v večjih svetovnih mestih cveti javni promet in storitve sopotništva, se zdi, da časi magije avtomobila vedno bolj bledijo, piše Guardian.

Letošnje poletje so zaznamovali vročinski valovi in suša. Iz presušenih strug največjih rek, ki so ključne za preživetje v Evropi, so pogledali celo starodavni kamni lakote, ki svarijo pred pomanjkanjem zaradi (pre)nizkega vodostaja, izpod površja Donave pa so se prikazale nacistične ladje iz časa druge svetovne vojne. Svetovni sklad za naravo (WWF) opozarja, da 17 odstotkom prebivalcev Evrope do leta 2050 preti hudo pomanjkanje vode, če odločevalci ne bodo takoj reagirali. Najbolj izpostavljeni evropski državi sta Grčija in Španija. V naši regiji je tveganje zelo nizko, a pomanjkanje vode kjerkoli na celini vpliva na gospodarstvo celotne Evrope, svarijo.

Gladina Gardskega jezera je na najnižji ravni v zadnjih 15 letih. Suša je razgalila bele skale, ki jih sicer prekriva voda. Tudi nekatera najbolj znana švicarska jezera so na rekordno nizki ravni. Posledice suše občutijo marsikje po Evropi, saj so mnoge reke in potoki skoraj presahnili.

Splošno stanje ribjega življa v slovenskih rekah in potokih je dobro, vendar so določene ribje vrste zaradi nizkih in pregretih vodostajev zelo ogrožene, v določenih okoljih pa tudi že poginjajo. Ribiči beležijo izjemno nizek vodostaj rek na Primorskem in Notranjskem, reke Savinje, področja Cerkniškega jezera in večine manjših pritokov velikih rek.

Evropska komisija je predstavila predloge za obnovitev prizadetih ekosistemov in evropske narave, vse od kmetijskih površin do morij, gozdov in urbanih območij. Predstavila pa je tudi predlog zakonodaje za zmanjšanje skupne uporabe in tveganja kemičnih pesticidov za 50 odstotkov do leta 2030.

Slovenijo je obiskala 21-letna Brazilka Alice Pataxo, ki je na lastni koži doživela, kako je, ko ti čez noč na silo odvzamejo ozemlje, da bi veleposestniki na njem zasadili monokulturo soje, evkalipta, kave ali morda dobili prostor za govedorejo. Izdelki iz rastlin, ki so zrasle na odvzetem teritoriju staroselcev, pa bodo prodani tudi v Evropo, kjer bodo v začaranem krogu morda pristali v naših nakupovalnih košaricah. Alice se zaveda, da morda tvega celo svoje življenje, ko opozarja na pravice staroselcev globoko v amazonskem pragozdu. In s tem, ko se bori zanje, se v resnici bori za vse nas. Amazonija nenazadnje velja za pljuča sveta, ki jih svet s svojo neracionalno potrošnjo vsak dan bolj duši.

Več kot 1500 otrok in mladih iz 99 slovenskih šol se je letošnje leto prelevilo v pirate plastike. V projektu, v katerem je sodelovali 67 osnovnih pa tudi 32 srednjih šol, so iskali odgovore na vprašanje, kako onesnažene so slovenske reke. Projekt sicer ne pozna meja, tako se je razširil še na Hrvaško, Srbijo in BiH. Skupna prizadevanja pa so prišla zaskrbljujoče ugotovitve: na Balkanu je kljub omejitvi plastičnih vrečk, še vedno izrazito veliko število teh, mikroplastiko pa so zabeležili vse do Beograda.

Suša v Iraku je razkrila ruševine približno 3.400 let starega mesta, ki so se pojavile, ko se je drastično izpraznil zbiralnik vode. Kot ugotavljajo arheologi, je bilo mesto porušeno okoli časa vladanja egiptovskega kralja Tutankamona.

Najstnica iz Kalifornije, ki ji je uspelo ustaviti vrtanje nafte, nigerijski odvetnik, ki je izboril pravico za skupnosti, ki so jim okoljsko sporne prakse korporacij pridobivanja nafte povsem uničile zdravje in okolje, Ekvadorca, ki sta zemljo svojih prednikov zaščitila pred rudarjenjem zlata in ubranila deževni gozd – to je le nekaj okoljevarstvenikov, ki so prejemniki letošnje tako imenovane ’Zelene Nobelove nagrade’, prestižne okoljske nagrade Goldman. Sedem neustavljivih okoljevarstvenikov s sedmimi različnimi zelenimi zgodbami, ki imajo skupni imenovalec: požrtvovalnost, pogum in vero v boljši svet.

Vsako minuto v svetovne oceane prispe za tovornjak plastičnih odpadkov, zaradi katerih po izračunih znanstvenikov vsako leto pogine vsaj 100.000 morskih živali. Da bi zmanjšali količino plastike, ki pristane v oceanih, so pri organizaciji Global Plastic Watch razvili novo orodje, ki s pomočjo satelitskih posnetkov in umetne inteligence locira odlagališča plastičnih odpadkov in določi njihovo oddaljenost od vodnih poti. Tako imajo oblasti informacijo o tem, katera odlagališča so kritična in predstavljajo še posebej veliko tveganje za okolje. EU je sicer med največjimi izvozniki plastičnih odpadkov, ki se znajdejo na prav takšnih odlagališčih tretjega sveta. Med desetimi največjimi izvozniki plastike je šest članic EU, med njimi tudi Slovenija, je pisalo v poročilu okoljevarstvene agencije EIA iz leta 2020.

Nekaj, kar imamo za samoumevno, bi lahko v bližnji prihodnosti postalo izjemna dragocenost. Rodovitne prsti je namreč vse manj. Če ne bomo spremenili svojega ravnanja s prstjo, bi lahko do leta 2050 izgubili več kot 90 odstotkov rodovitne zemlje. To pa bi neizogibno vodilo v svetovno pomanjkanje hrane, saj so od rodovitne prsti odvisni naša hrana, voda in zrak. Na to opozarja globalno gibanje Rešimo prst. V okviru prizadevanj za zajezitev in odpravo degradacije tal se je pobudnik gibanja, indijski jogi Sadhguru, z motorjem odpravil na 30.000 kilometrov dolgo pot iz Združenega kraljestva čez Evropo in Bližnji vzhod do Indije. Na tej poti se bo ustavil tudi v Sloveniji, z njim se bo v Cankarjevem domu pogovarjal igralec Goran Višnjić.

Rezultati svetovne študije, v kateri so sodelovali raziskovalci ljubljanske veterinarske fakultete, so pokazali visoko kvaliteto slovenskih voda, kar je tudi posledica učinkovitega čiščenja in nadzora odpadnih voda. Slovenija z Ljubljanico se je uvrstila med 14 najmanj onesnaženih regij, ki so bile zajete v raziskavo, od skupno 137.

Etiopija je v nedeljo začela proizvajati elektriko s pomočjo megajeza na Modrem Nilu. Več milijard dolarjev vreden projekt hidroelektrarne skrbi predvsem sosednji državi Sudan in Egipt, ki sta močno odvisni od Nila, saj bi lahko Etiopija z jezom vplivala na vodostaj reke.

Prestolnica Indonezije ne bo več Džakarta, so pred kratkim sporočile oblasti. Ta namreč tone zaradi dvigovanja morske gladine, ki je posledica podnebnih sprememb, in se pogreza zaradi pospešenega črpanje podzemne vode za številno prebivalstvo. Predeli na severni obali otoka Java, kjer leži tudi Džakarta, pa tonejo tako hitro, da se tam utapljajo cele vasi. In tam prebivalci bijejo neutrudno bitko, da bi rešili tako žive kot mrtve.

Kaj storiti z ostanki morske hrane, še posebej z lupinami školjk? To so se spraševali v restavracijah v Dubaju, kjer so doslej ti odpadki romali na odlagališča. Skupaj z lokalno šolo pa so našli rešitev za ponovno uporabo tovrstnih odpadkov: lupine školjk so vrnili tja, od koder so prišle, v morje. Iz njih gradijo koralne grebene.

Reka Mura je marca 2020 končno dočakala začetek revitalizacije, največjo na in ob reki Muri do sedaj. Jeseni so že začeli z aktivnostmi na terenu. V zadnjih sto letih je panonska lepotica zaradi človeških posegov in vremenskih sprememb namreč postala slabše domovanje za številne rastlinske in živalske vrste. Prvi rezultati 4,6-milijonskega projekta bodo vidni kot povečanje življenjske pestrosti v izkopanih mlakah, obnovljenih mrtvicah in rečnih rokavih, kar bo ugodno vplivalo na stanje dvoživk, vodnih hroščev, kačjih pastirjev in obvodne vegetacije. Z vodo napolnjeni rečni rokavi bodo napajali poplavni gozd, zaradi širitev posameznih delov rečne struge pa bodo začela nastajati nova prodišča. Na obnovljenih mokrotnih travnikih se bo povečala rastlinska pestrost, kar bo ugodno vplivalo na stanje metuljev, hroščev in ptic.

Pisalo se je leto 1986/1987. V Murski Soboti je bilo –29 stopinj Celzija, v Ljubljani pa so izmerili 89 centimetrov snega. To je bila zadnja prava in dolga zima pri nas. Pozimi 1951/1952, so v Ljubljani izmerili rekordnih 146 centimetrov snega, v Bohinju pa kar 250 centimetrov. Plazovi so na Gorenjskem in Primorskem pokopali več vasi. Zaradi snežne ujme so mobilizirali moške, ki so pomagali ujetim v snegu. To so zgodovinski prizori, ki si jih danes težko predstavljamo. Verjetnost, da bomo še kdaj doživeli pravo zimo, je zaradi podnebnih sprememb vedno manjša. Toplejše zime in pomladi, ki smo jim priča v zadnjih letih, pa prinašajo večjo verjetnost pozebe. Manjša količina padavin in višje zimske temperature pomenijo tudi manjšo zalogo vode, povezano s pomladanskim taljenjem snega.

Srečanje svetovnih voditeljev na podnebni konferenci v Glasgowu spremljajo tudi številni protesti. Enemu se je pridružila mlada švedska aktivistka Greta Thunberg, ki je zbrano množico mladih protestnikov tudi nagovorila. Izrazila je skrbi, da niti ta podnebna konferenca ne bo prinesla vidnih rezultatov in napredka. Zato je pozvala: "Nič več bla, bla, bla. Nič več izkoriščanja ljudi in narave in planeta."

Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) napoveduje, da bi lahko katastrofalne poplave, ki smo jim bili v Evropi priča to poletje, postale  ne le dogodek, ki se zgodi enkrat na sto let, ampak kar letni pojav. Poleg tega naj bi gladina morja narasla za 84 centimetrov do konca tega stoletja, pa še to pod pogojem, da nam uspe doseči cilje Pariškega podnebnega sporazuma. Trenutno kaže, da je ta scenarij težko dosegljiv. Nizozemska je država, ki ima več desetletij dolgo tradicijo veličastne visokotehnološke protipoplavne zaščite in nadzorovanja poplav. Pred podnebno konferenco v Glasgowu so predstavili, kako se tam soočajo s podnebnimi spremembami in kaj se lahko v teh časih od njih naučijo druge države?

Če ob omembi Črne gore pomislite na masovni turizem na plažah Sutomora ali pestro nočno življenje v Budvi, vam lahko romantični Bokokotarski zaliv s svojim goratim zaledjem povsem spremeni predstavo o tej deželi. Nacionalna turistična organizacija si prizadeva turiste privabiti na manj znane lokacije s poudarkom na podeželskih gospodinjstvih, ob tem pa spodbujati trajnostno mobilnost in zeleni turizem. Ste vedeli, da je največji evropski vinograd v Črni gori? Ali pa, da je tam redek primerek mozaika grškega boga spanja? In le s čim si je kralj Nikola prislužil vzdevek "tast Evrope"?

Belokljuna žolna, največja predstavnica žoln na svetu, je zdaj na seznamu izumrlih vrst. Njeno usodo pa odslej deli še 22 drugih vrst, ki so jih izbrisali s seznama ogroženih živali in rastlin ter dodali na seznam 650 izumrlih vrst.

September je, vreme pa še vedno poletno, temperatura morja prijetna. A številni kopalci se ob vhodu v morje obotavljajo in z nezaupanjem pogledujejo v skupino 'sluzastih balončkov', ki so na prvi pogled videti kot meduze. To so rebrače, bližnje sorodnice meduz, ki pa nimajo ožigalk in v resnici za človeka, razen neprijetnega občutka ob dotiku, niso nevarne. Sluzaste rebrače, ki za nekatere kvarijo užitek ob osvežitvi v našem morju, so že nekaj časa stalen prebivalec našega morja. A plavalnih užitkov slovenskih kopalcev niso motile od nekdaj, so namreč tujerodna vrsta, ki se s Črnega morja širi po Mediteranu. Pa gre tudi za invazivno vrsto? Zgodba o ’vsiljivkah’ v naših morjih ni črno bela, izpostavlja Dr. Lovrenc Lipej z morske biološke postaje NIB.

Slovenija je skupaj z Avstrijo, Hrvaško, Madžarsko in Srbijo del zgodbe o uspehu in največjega čezmejnega zaščitenega rečnega območja v Evropi. Največja grožnja območju, od katerega je odvisnih približno milijon ljudi, pa so negativni posegi vanj, kot so novi projekti izgradnje hidroelektrarn, nepotrebna regulacija rek in izkopavanje usedlin. Razglasitev biosfernega območja je zato pomemben korak k zeleni in trajnostni prihodnosti, v kateri ni več prostora za škodljive posege, ocenjujejo v WWF Adria.

Znani so prvi rezultati spomladanskega vzorčenja v projektu Pirati plastike in primerjava s podatki iz Nemčije. Izkazalo se je, da je z mikroplastiko najbolj onesnažena Sava. Sledile so Krka pri Otočcu, Lahinja v Črnomlju, Dravinja v Zrečah, Glinščica v Ljubljani in Kamniška Bistrica v Domžalah.