Svet se bojuje s podnebno krizo, a kot opozarjate, v njeni senci poteka tudi kriza biodiverzitete. Je ta posledica podnebne krize, kako vplivata ena na drugo?

Ni še povsem jasno, katera kriza je v senci druge, vse bolj pa kaže, da sta tako povezani, da nadrejenosti sploh ni mogoče ugotavljati. Povsem jasno pa je, da sta obe posledica prevelikega človekovega spreminjanja in pritiskanja na okolje. Pomemben vzrok podnebne krize je npr. povečano izkoriščanje fosilnih goriv, s čimer povečujemo količino ogljikovega dioksida v atmosferi. Po drugi strani imajo ekosistemi sposobnost sprejemanja ogljikovega dioksida, iz atmosfere ga odstranjujejo v biosfero in na ta način vsaj blažijo, če ne že uravnovešajo bilanco ogljikovega dioksida v ozračju. A ker hkrati po vsem planetu uničujemo ekosisteme, je njihova sposobnost na tem področju že zelo omejena.

Del javnosti se še vedno posmehuje ob novicah, da je nekje recimo ogrožen metulj, pa zato tam ne smemo graditi. Močne reakcije je izzvala tudi odločitev Zavoda za varovanje narave, ki opozarja na nevarnosti množičnih dogodkov v Tivoliju zaradi  vrste cvetlice in hrošča. 

Nimam sicer notranjih informacij, a se mi zdi, da ne gre samo za cvetlico in hrošča. Tivoli je del krajinskega parka, v katerem veljajo določena pravila, Če je bilo ugotovljeno, da bi bila s koncertom pravila kršena, je prav, da se dogodek tu ne organizira. Tudi ko se zgodaj zjutraj vozimo z avtom po mestu, se moramo pri rdeči luči ustaviti in počakati, čeprav smo sami na cesti. Rdečo luč lahko sicer prevozimo brez nezgode, a bomo v prekršku. Kot družba si postavljamo pravila, zakaj, se vprašam, če se jih potem ne držimo.

Kako pomembna je vsaka vrsta posebej? Zakaj si moramo prizadevati, da ohranimo prav vsako?

To, da moramo ohraniti vsako vrsto, je mit, ki si ga gotovo niso izmislili ekologi. Izumrtje ene vrste običajno nima negativnega vpliva na naravo. Če bi bila narava tako gracilna, da bi jo zamajalo izginotje ene vrste, je že davno ne bi bilo več na tem planetu. Nevarno pa se negativnemu vplivu približamo, ko izumrtju ene vrste sledi druga in tretja in četrta in peta ... Pri kateri vrsti prestopimo prag, lahko izvemo le retroaktivno, zato je bolje biti previden in ohraniti čim več vrst. Pa še en bolj subjektiven pogled na pomen ohranjanja vsake posamezne vrste, ko je pa na svetu še toliko drugih. Slika Mone Lize je shranjena v Louvru. Recimo, da zgradba in slika pogorita, Mone Lize ne bo več. Zakaj bi si prizadevali, da jo ohranimo, saj bo ostalo veliko fotografij, ponaredkov, kopij te mojstrovine ... ostalo bo tudi še ogromno drugih umetniških slik, ki so shranjene drugje, ne v Louvru?

Kako resno je pravzaprav globalno stanje? Rdeči seznam IUCN se vedno daljša ... Bi nam lahko številke odprle oči?

Velik problem je prav to, da je kriza biodiverzitete postala globalni problem. Upada po celi Zemlji, tudi tam, kjer ljudje ne živimo, na primer na Antarktiki. S tem izgubljamo osnovo, recimo temu nedotaknjena jedra, iz katerih se bo biodiverziteta lahko hitro obnovila nazaj, ko bomo naš pogled na naravo enkrat spremenili. Same številke redkokomu odprejo oči, v kolikor ne gre za številke na njegovem bančnem računu ali na listku loto kombinacije. So pa pri varstvo narave nujne, da lahko spremembam sledimo in bolj učinkovito iščemo rešitve.

Katere posledice še ima krčenje biodiverzitete, pa se tega premalo zavedamo, poleg očitnega izumiranja in ogroženosti vrst?

Vse vrste v ekosistemih so življenjsko povezane med sabo, nekatere neposredno, bistveno več je posrednih povezav. Z izumiranjem vrst, z manjšanjem njihovih populacij, se te povezave krhajo in kot domino efekt vplivajo na izumiranje novih in novih vrst. Ljudje smo, biološko gledano, ena izmed živalskih vrst na Zemlji, smo del biodiverzitete. Z vsemi ostalimi vrstami smo tudi mi življenjsko povezani. Izumiranje vrst tako vpliva tudi na krhanje naših povezav z živo naravo in nas vključuje v ta isti domino efekt, ki trenutno pri nas predvsem vpliva na slabšanje kvalitete življenja.

Kako vse se kaže kriza biodiverzitete in kako jo lahko tudi sami opazimo, če doslej o tem nismo razmišljali?

Krizo biodiverzitete opazijo predvsem starejši ljudje. Na terenu se občasno srečam s tistimi, ki so včasih, ko so bili še pri moči, obdelovali svojo zemljo, z naravo so imeli tesen stik. Praktično vsi znajo povedati, da je ptic, rož in žuželk danes bistveno manj kakor nekdaj. Ko smo se v moji mladosti poleti odpravili z avtom na morje, sta bila sprednja maska in vetrobransko steklo vozila na cilju polna zmečkanih žuželk, ki smo jih zadeli med vožnjo – danes tega ni več, saj v zraku ni več žuželk, ki bi jih lahko zadeli. Pri mlajših ljudeh je težava, ker so z naravo bistveno manj povezani, kot so bili ljudje nekoč, in sprememb ne opazijo. 

Oni preberejo na telefonu, da na svetu živita samo še dva severna bela nosoroga in mislijo, da pri nas takšnih problemov nimamo. No ja, z nosorogi res ne, vsako leto pa dokumentiramo kakšno drugo vrsto s podobno usodo. Letos na primer, prvič od začetka opazovanj in beleženj ptic na Ljubljanskem barju, ki sega že vsaj 200 let nazaj, ni bilo niti enega gnezda velikega škurha – karizmatične ptice z dolgim, upognjenim kljunom, ki je med drugim upodobljena na grbu občine Škofljica.

Kako bi ocenili stanje v Sloveniji? Slovenci se radi pohvalimo s tem, koliko različnih ekosistemov imamo na tako mali površini. Kako skrbimo zanje?

Zaradi geografskih in političnih razlogov je bila nekoč narava v Sloveniji bistveno bolj ohranjena kakor v Evropskih državah z zahoda. Danes, ko sprejemamo zahodne standarde gospodarjenja, življenja, se jim približujemo tudi na področju stanja narave. Vrste v Sloveniji izginjajo, še bolj kritično je, da tudi tiste, ki so še, kažejo vedno več znakov stresa, kar pomeni, da so na dobri poti, da izginejo. Teoretično za prostoživeče vrste skrbimo dobro, imamo veliko zavarovanih in varovanih površin, praktično pa se biodiverziteta še vedno zmanjšuje. Sicer se upad morda že nekoliko umirja, a še daleč od tega, da se je ustavil. In ko se bo ustavil, nas čaka še zelo dolga pot, da naravo obnovimo na stanje, ko bo sposobna dolgoročno in v zadostnih količinah zagotavljati usluge za naše preživetje – usluge kot npr. proizvodnja hrane, kisika, čiščenje vode.

Katere so največje grožnje biodiverziteti v Sloveniji? 

Kot povsod v razvitem svetu – človeški egoizem, ko si predstavljamo, da smo sami sebi zadosti, da lahko vse težave rešimo z razvojem tehnologije.

Ali lahko ljudje še kako preprečimo poglabljanje krize biodiverzitete?

V trenutni situaciji lahko le ljudje preprečimo poglabljanje krize biodiverzitete, a se moramo za to odločiti. Se mi zdi, da zaenkrat še kolebamo – ko nam ustreza, bi, ko nam ne ustreza, ne bi. A krize se ne rešujejo z neodločnostjo.