Za vzdrževanje trenutnega življenjskega stila bi potrebovali tri Zemlje

Okoljski oziroma ekološki odtis si lahko predstavljamo kot bančni račun, na katerem so naši prihodki viri okolja. Nekateri so omejeni, drugi pa se obnavljajo. Če smo preveč zapravljivi in nesmotrno porabljamo prihodke, še preden se ti obnovijo, lahko hitro zapravimo preveč in zaidemo v dolgove ... Nekaj časa s posojili lahko sicer še vedno vzdržujemo svoj (razkošni) življenjski stil. A ko se dolgovi nakopičijo, se znajdemo pred bankrotom. Znašli smo se v približno takšni situaciji, če pomislimo na naše okolje.

Na našem planetu je 12,2 milijarde hektarjev produktivnih površin: travniki, pašniki, obdelovalne površine, ribolovna območja ... Če vzamemo v poštev, da na svetu živi že 7,7 milijarde ljudi, pridemo do podatka, da ima vsak prebivalec za zadovoljevanje potreb po naravnih virih približno 1,6 hektarja rodovitne površine, kažejo podatki globalnega omrežja Global Footprint Network.

A v številnih državah je ekološki odtis na prebivalca precej višji. Mednje sodi tudi Slovenija. Povprečen prebivalec naše države potrebuje namreč za svoj življenjski stil kar 4,68 globalnega hektarja zemeljske produktivne površine (kar je sicer nekje evropsko povprečje). Če bi vsi na svetu živeli tako kot mi, bi za zadovoljevanje potreb človeštva potrebovali kar 2,78 planeta. V globalnem povprečju pa bi za vzdrževanje današnjega življenjskega stila potrebovali 1,7 planeta. 

'Časa nimamo več'

Ker je razogljičenje sveta nujno, če želimo ustaviti slabšanje našega okolja in podnebne spremembe, se tudi v Sloveniji pospešeno iščejo načini, kako do tega cilja priti. "Ko si enkrat kot država postavimo ta cilj, to pomeni, da ne bo le ministrstvo za okolje in prostor tisto, ki bo moralo delati na tem cilju," je dejal Simon Zajc, novopečeni minister za okolje in prostor.

To pomeni, da bomo morali narediti velike spremembe na področju prometa in kmetijstva, država pa bo morala spodbujati okolju prijaznejše tehnologije, inovacije na področju obnovljivih virov ter dodatno obremeniti tiste, ki prispevajo k višjim izpustom in posledično segrevanju ozračja. "Časa nimamo več, na to nas vsi opozarjajo," je dejal Zajc. Ob tem je dejal, da se vedno, ko potekajo debate o okoljskih ciljih, veliko govori o tem, koliko bi nas prehod na bolj trajnostno ekonomijo stal. "Nihče se ob tem ne vpraša, kakšno ceno bomo plačali, če ne ukrepamo. Ta strošek bo veliko večji in bo nedvomno prišel," je še poudaril. 

Ministrstvo je zato že lani začelo preračunavati, kakšen okoljski odtis imamo v Sloveniji in kakšne ukrepe moramo čim prej sprejeti, da ga do leta 2030 zmanjšamo za okoli 20 odstotkov. Postavili pa smo si tudi cilj, da postanemo ogljično nevtralni do leta 2050. A eno so želje, drugo realnost.

Že za 12,6-odstotno zmanjšanje odtisa bomo morali sprejeti stroge ukrepe

Rezultati študije o znižanju ekološkega odtisa, ki so jo predstavili na okoljskem ministrstvu, kažejo, da lahko po najbolj optimističnem scenariju v naslednjem desetletju okoljski odtis z izbranimi ukrepi zmanjšamo za približno 12,6 odstotka, je pojasnil Jernej Stritih iz svetovalnega podjetja Stritih, ki jo je izvedlo. Pri tem pa so upoštevali predvsem ukrepe s področja trajnostnega upravljanja gozdov, spodbujanja e-mobilnosti, energetske učinkovitosti ter rabe obnovljivih virov. 

"Če hočemo doseči trajnostni razvoj, se moramo spraviti v ta okvir 1,6 hektarja, sicer naše življenje ni trajnostno," je dejal. To pa bi lahko v Sloveniji denimo dosegli, če bi povsem nehali uporabljati fosilna goriva. Pri nas namreč daleč največ emisij proizvede promet, sledi proizvodnja elektrike, nato goriva v stanovanjskih in poslovnih stavbah, goriva v industriji, industrijski procesi, kmetijstvo in odpadki. 

Okoljski odtis bi lahko za 7,5 odstotka zmanjšali s povečevanjem biokapacitete Slovenije. Povedano drugače: s trajnostnim upravljanjem gozdov. Gozdovi namreč pri nas predstavljajo 75 do 80 odstotkov biokapacitete, je pojasnil Jurij Stritih, soavtor poročila o izbranih ukrepih. Z uvajanjem e-mobilnosti, energetske samooskrbe hiš in učinkovite rabe energije pa bi naš vpliv na okolje lahko zmanjšali še za okoli 4,5 odstotka. "Nekako smo določili razpon, koliko se bo samo zgodilo, koliko je maksimalno, kar lahko dosežemo. Realno bo pa nekje vmes," je dejal. 

Kaj konkretno predvidevajo predlagani ukrepi?

Po najbolj optimističnem scenariju bi morali denimo zagotoviti, da bo do leta 2030 energetsko učinkovitih 75 odstotkov stavb. Glede na trenutno hitrost uvajanja energetske učinkovitosti stavb pa bi bil ta odstotek okoli 40 odstotkov. Skoraj polovica stavb bi morala imeti energetsko upravljanje, ogrevanje s fosilnimi gorivi pa bi se moralo zmanjšati na zgolj 10 odstotkov.  

Če mislimo resno in si želimo hitrejšega prehoda na družbo z manjšim okoljskim odtisom, potem bi bilo treba do leta 2025 prepovedati registracije novih avtomobilov na fosilna goriva. Toda, tak scenarij bi bil zelo težko izvedljiv, pravi Andrej Pečjak, pionir elektromobilnosti v Sloveniji. "Danes je problem to, da na električni avto čakaš eno leto. Mi smo nujno odvisni od tega, kakšna je dobavljivost," je opozoril Pečjak.

Ker je osnovni problem večje uporabe obnovljivih virov (sonce, veter ...) ta, da je energija na voljo le občasno, je treba najti ustrezno rešitev za shranjevanje te energije za čas, ko denimo ni dovolj sončnih ur iz katerih bi črpali energijo. Ena rešitev je shranjevanje energije, vendar bi za večjo uporabo ti zalogovniki morali biti veliki, to pa pomeni tudi, da bi bili zelo dragi. Zato Pečjak razvija svoj pilotski projekt trajnostno energetski krog. Gre za sistem shranjevanja, porabe in proizvodnje energije – deluje kot sončna elektrarna in hkrati zalogovnik. V prvem koraku bo tehnologijo preizkusil na petih objektih, ki bi bili energetsko samozadostni in v katerih bi namestili manjše zalogovnike, družina pa bi uporabljala električna vozila. "Na avto moramo začeti gledati kot na baterijo na štirih kolesih. Vsak avto ima bistveno več shranjene energije, kot pa jo povprečen Evropejec porabi za pot v službo in nazaj," pravi Pečjak. Neizkoriščeno energijo v baterijah avtomobilov bi lahko uporabili kot kompenzator. Vendar, težava je v tem, da to ne moremo narediti povsem sami. "Zato moramo spremeniti standarde, ki veljajo v avtomobilski industriji in standarde, ki veljajo v energetiki. To pa ni tako enostavno," je dejal. Projekta so se zato lotili sami, ko bodo imeli prve meritve in ugotovitve, pa jih bodo predstavili na evropski ravni. "Ker če ne bomo ničesar spremenili v Evropi, potem tudi pri nas ne moremo spremeniti ničesar."

Vsi našteti ukrepi so zgolj predlogi, in če jih vlada ne bo tudi izvedla, bodo le mrtva črka na papirju. "En del je politična volja za neke večje sistemske spremembe, recimo, kako se določene stvari subvencionira, ali obdavčuje," pravi Jurij Stritih. Pomemben pa je tudi sam življenjski stil potrošnikov. "Se pravi, kaj bomo kupovali, kaj bomo jedli, kako bomo potovali. Recimo v Sloveniji je velik del vpliva prevoz z osebnimi avtomobili. Če bi zmanjšali število osebnih vozil ali število prevoženih kilometrov, bi lahko zmanjšali uporabo fosilnih goriv. Ampak v Sloveniji je trenutno problem tudi, da javni prevoz nima kapacitete, da bi zares nadomestil osebna vozila in tudi to smo izpostavili v poročilu," je še pojasnil Jurij Stritih. 

A tudi če Sloveniji uspe ta cilj in nevtraliziramo okoljski odtis, za svet kot celoto ne bomo naredili veliko, če nam ne bodo sledile druge države. "Če kupujemo nekaj, kar na drugem koncu sveta povzroča veliko okoljsko škodo, se ta okoljski odtis prišteje k nam," je poudaril. Prav zato, ker živimo v globalnem svetu, je nujno, da ukrepa ves svet, da na pot "razogljičenja" stopimo skupaj.