Zakaj potrebujemo živo kožo?
Današnje stavbe se branijo pred dežjem, soncem in plesnijo s pomočjo kemičnih premazov. A ti premazi imajo visoko ceno: polni so snovi, ki obremenjujejo okolje, včasih pa škodujejo tudi zdravju ljudi. Poleg tega jih je treba redno obnavljati, saj hitro izgubijo zaščitno moč.
Raziskovalci so se vprašali: ali bi se lahko učili od narave? Odgovor so našli pri glivah. Čeprav imajo pogosto slab sloves, so glive neverjetno prilagodljive. Zmorejo preživeti v puščavi, pod snegom ali na razpokanem betonu. In kar je še bolj pomembno: njihove strukture se obnavljajo same in hkrati ščitijo površino, na kateri rastejo.
Od biofilmov do gradbenih materialov
Raziskovalci so v naravi našli navdih v glivnih biofilmih, kompleksnih strukturah, ki jih mikroorganizmi gradijo na različnih površinah. Te strukture niso statične: živijo v ritmu okolja, se prilagajajo in obnavljajo. Živa koža, ki nastaja v Izoli, deluje po podobnem principu. Nanesti jo je mogoče na les, beton ali plastiko, pri čemer ne le ščiti material, ampak ga tudi nadgrajuje.
"Navdih za naše premaze črpamo iz narave, moč pa jim daje znanost,'' poudarja dr. Anna Sandak, ki vodi raziskovalno skupino v oddelku InnoRenew na Univerzi na Primorskem."
Stavbe, ki dihajo z nami
Vizija ekipe je stavba kot živi organizem. Namesto da bi jo nenehno popravljali, bi se sama obnavljala. Namesto da bi prispevala k onesnaževanju zraka, bi ga čistila. In namesto da bi bila grožnja naravi, bi z njo sodelovala.
Čeprav se ideja sliši skoraj utopično, je raziskovalna ekipa prepričana, da je izvedljiva. Seveda je pot dolga: živi premazi morajo prestati varnostne preizkuse, regulativne postopke in dokazati, da res delujejo v različnih pogojih.
Vloga Evropske unije
Razvoj takšnih rešitev zahteva ogromno sredstev in znanstvenega poguma. Tukaj pa pomembno vlogo igra Evropska unija, ki je raziskave v Sloveniji podpirala že od leta 2004. V tem času je bilo slovenskim raziskovalnim in gospodarskim organizacijam dodeljenih skoraj milijardo evrov. Le z EU podporo lahko ekipe, kot je tista v Izoli, razvijajo rešitve, ki imajo potencial postati globalne.
InnoRenew CoE ni edini primer. Med letoma 2020 in 2024 je Znanstveno-raziskovalno središče v Kopru vodilo EU-podprto raziskovalno delo za zgodnje odkrivanje nevroloških bolezni, kot je Parkinsonova. Raziskovalci so se osredotočili na tehnologijo, ki omogoča spremljanje možganske aktivnosti med gibanjem. Na drugi strani je Inštitut Jožef Stefan v Ljubljani pet let vodil raziskave za izboljšanje mednarodnega spremljanja živega srebra, ki ogroža zdravje ljudi in živali. Razvili so metode za natančnejše sledenje onesnaženosti v zraku, vodi, tleh in prehranski verigi.
Takšni primeri kažejo, da Slovenija ni obrobni igralec na znanstvenem zemljevidu, ampak aktivno prispeva k evropskemu in globalnemu znanju.
EU se zavzema za znanost. Pa vi?
Evropska unija s programom Horizon Europe, ki ima proračun 93,5 milijarde evrov za obdobje 2021–2027, daje raziskovalcem priložnost, da spreminjajo svet. V Sloveniji to pomeni konkretno podporo lokalnim skupnostim in ustvarjanje rešitev, ki so hkrati globalne in domače.
Zgodba raziskovalne ekipe v Izoli je samo ena od mnogih. Je pa dokaz, da lahko prav v majhni državi nastajajo ideje, ki imajo potencial preoblikovati način, kako živimo.
Več o tem, kako EU podpira znanost in inovacije v Sloveniji, si lahko preberete tukaj.
Sponzorirana objava
