Raziskovanje energetske revščine se je do nedavnega osredotočalo predvsem na probleme pozimi, ko si ljudje ne morejo privoščiti dovolj ogretega stanovanja. Tako je problem poletne energetske revščine ostajal nekoliko v ozadju, čeprav ocene kažejo, da trenutno skoraj dvakrat več ljudi kot zimska prizadene poletna energetska revščina. Vročinski valovi namreč postajajo vse intenzivnejši in pogostejši, ljudje pa potrebujejo energijo, da ohladijo prostore.  

Kaj je energetska revščina? 

Energetsko revščino v Sloveniji definiramo kot stanje, v katerem gospodinjstvo, katerega dohodek je nižji od praga tveganja revščine, ne more zadovoljiti svojih osnovnih potreb po energiji, zaradi neustreznih bivanjskih razmer ali nezmožnosti izpolnjevanja teh potreb po dostopnih cenah. Poletna energetska revščina je v tej definiciji zajeta, saj gre za stanje, ko gospodinjstvo ne more zadovoljiti svojih potreb pri zagotavljanju primerno hladnega stanovanja.  Kakšne posledice lahko ima takšna energetska revščina na dolgi rok, skupaj z dejstvom, da se bo planet vedno bolj segreval? Možne posledice so povečanje števila smrtnih žrtev zaradi vročinskih valov, predvsem med starejšimi deli populacije, pa več zdravstvenih težav, povezanih z vročinskimi valovi, tudi povečanje stresa zaradi vročine, poudarjajo v društvu za sonaraven razvoj Focus. 

S Chrisom Vrettosom, zagovornikom dejavnega sodelovanja državljanov pri proizvodnji energije iz obnovljivih virov, smo se pogovarjali o tem, kako lahko energetske skupnosti ponudijo odgovor na energetsko revščino. Vrettos  dela za REScoop.eu, Evropsko zvezo energetskih zadrug in Electra Energy v Grčiji. Kot strokovni sodelavec je sodeloval pri več raziskovalnih programih, ki so se ukvarjali s temami, kot sta zeleni dogovor EU in odrast. Ukvarja se tudi z mednarodno podnebno politiko in novinarstvom, udeležil pa se je tudi več podnebnih konferenc Združenih narodov (COP).

Kako je mogoče, da v Evropi v času blaginje toliko ljudi živi v energetski revščini? 

Kratek odgovor je fosilna goriva. Trg z električno energijo deluje tako, da je cena električne energije odvisna od cene plina. Takšna je struktura trga z električno energijo in plin je zelo drag. Uvažamo ga iz držav, kot je Rusija, da ga lahko uporabijo kot orožje za svoje geostrateške interese. Poleg tega ga nadzorujejo velika mednarodna podjetja. Njihov cilj je ustvariti čim večji dobiček in energente prodajati čim dražje. Zato je uvoženo gorivo drago gorivo. Kar pomeni, da imamo na koncu visoke cene električne energije. Drugi razlog so profitne marže zasebnih dobaviteljev električne energije, saj lahko kupujejo električno energijo na trgu po ceni, recimo, 10 evrov na megavatno uro, potrošnikom pa jo prodajajo po ceni 50 evrov. Torej zaslužijo 40 evrov dobička.  Zlasti po ruskem vdoru v Ukrajino smo bili priča številnim špekulacijam in zaslužkarstvu zasebnih dobaviteljev. 

Kako lahko torej zmanjšamo energetsko revščino? 

Odgovor so obnovljivi viri energije. Mednarodna agencija za energijo je dokazala, da so evropski potrošniki samo z dodajanjem obnovljivih virov energije med letoma 2022 in 2023 prihranili 100 milijard evrov zaradi manjšega uvoza fosilnih goriv. Zato je čim hitrejši prehod na obnovljive vire energije stroškovno najučinkovitejši, najčistejši in socialno pravičen način za zmanjšanje energetske revščine. Hkrati pa ne želimo ponoviti modela lastništva iz preteklosti, ko sta proizvodnjo električne energije nadzirali le eno ali dve podjetji. Proces želimo demokratizirati, tako da bodo obnovljive vire energije dejansko nadzorovale lokalne skupnosti. Ali ljudje na strehe postavijo sončne kolektorje ali pa se združijo v zadrugo in energetsko skupnost ter proizvajajo lastno energijo. In po Evropi že vidimo številne primere dobre prakse. 

Zakaj bi lahko bile energetske skupnosti odgovor na energetsko revščino? 

Glavni cilj energetskih skupnosti v Evropi ni samo ustvarjanje dobička, ampak tudi uresničevanje nekaterih socialnih in okoljskih ciljev, med katerimi je tudi odpravljanje energetske revščine. Tako na primer v Grčiji ustanavljamo kolektivne sončne parke in delež proizvedene energije brezplačno namenjamo energetsko revnim gospodinjstvom. V Franciji največji zadružni dobavitelj električne energije vsem svojim odjemalcem zaračuna majhno dajatev, recimo temu solidarnostno pristojbino. Nato pa ta denar usmerja v poseben sklad. S tem denarjem nato izvajajo ukrepe za odpravljanje energetske revščine, kot so prenova hiš in namestitev sončnih kolektorjev na strehe, nakup energetsko učinkovitih naprav in podobno. Energetske skupnosti torej izvajajo vse vrste ukrepov za spopad z energetsko revščino.