ZELENA ENERGIJA

Skupnostne elektrarne niso le za hipije: 'Energija mora biti skupna dobrina'

printNatisnimessage1
Evropo je zajel val energetskih skupnosti. Te pa še zdaleč niso le za hipije, ampak se številne lotevajo resnih projektov velikega obsega. V Belgiji bo organizacija energetskih skupnosti sodelovala pri projektu prvih vetrnih elektrarn na morju v državi do leta 2025. "Ne govorimo o nekaj sončnih panelih, govorimo o vetrnih elektrarnah na morju, ki bi lahko napajale več deset tisoč gospodinjstev," pripoveduje sogovornik Chris Vrettos. Energetske skupnosti vidi kot šole demokracije: "Ne želimo si več modela preteklosti, ko sta proizvodnjo električne energije nadzirali le eno ali dve podjetji."

Chris Vrettos
Chris VrettosFOTO: Damjan Žibert

Chris Vrettos dela za REScoop.eu, Evropsko zvezo energetskih zadrug in Electra Energy v Grčiji. Obe organizaciji spodbujata dejavno sodelovanje državljanov pri proizvodnji energije iz obnovljivih virov v Evropi. Kot strokovni sodelavec je sodeloval pri več raziskovalnih programih, ki so se ukvarjali s temami, kot sta zeleni dogovor EU in odrast. Ukvarja se tudi z mednarodno podnebno politiko in novinarstvom, udeležil pa se je tudi več podnebnih konferenc Združenih narodov (COP). Z njim smo se pogovarjali o tem, da po Evropi beležimo, kot pravi, vznemirljiv val energetskih skupnosti. 

Poudarjate, da mora biti energija skupna dobrina. 

Tako je, ne sme biti nekaj, kar se prodaja samo zaradi dobička. Vsi bi morali imeti dostop do energije, saj brez nje ne moremo živeti. Tako kot se strinjamo, da bi morala biti voda skupna dobrina, tako je tudi z energijo. Menim, da se bolj kot kdaj koli prej poslavljamo od obdobja fosilnih goriv. Sonce in veter sta povsod. Veliko lažje je preiti na bolj demokratičen sistem, v katerem lahko vsi sodelujejo in imamo od njega koristi. 

Najčistejša oblika energije je tista, ki je ne uporabimo.

Po Evropi smo priča razcvetu energetskih skupnosti. 

Pojavil se je res velik val takšnih projektov povsod in celo v državah, ki do danes niso priznavale energetskih skupnosti, na primer na Češkem, v Latviji, na Cipru ali Poljskem. Po Evropi se tako dogaja nekaj zelo vznemirljivega. To je tudi v geopolitičnem interesu EU, saj gre za manjšo energetsko odvisnost od Katarja, Savdske Arabije ali Rusije. Manj uvoza, več ustvarjanja lokalnih delovnih mest, ustvarjanje vseh teh tehnologij v Evropi, ustvarjanje dobrih delovnih mest.

Kaj pomeni, da energetske skupnosti doprinesejo tudi k demokratičnemu opolnomočenju državljanov, kot pravite. 

Mednarodna agencija za energijo je dokazala, da so evropski potrošniki samo z dodajanjem obnovljivih virov energije med letoma 2022 in 2023 prihranili 100 milijard evrov zaradi manjšega uvoza fosilnih goriv. Zato je čim hitrejši prehod na obnovljive vire energije stroškovno najučinkovitejši, najčistejši in socialno pravičen način za zmanjšanje energetske revščine. Hkrati pa ne želimo ponoviti modela lastništva iz preteklosti, ko sta proizvodnjo električne energije nadzirali le eno ali dve podjetji. Proces želimo demokratizirati, tako da bodo obnovljive vire energije dejansko nadzorovale lokalne skupnosti. Ali ljudje na strehe postavijo sončne kolektorje ali pa se združijo v zadrugo in energetsko skupnost ter proizvajajo lastno energijo. In po Evropi že vidimo številne primere dobre prakse. 

Chris Vrettos
Chris VrettosFOTO: Damjan Žibert

Zakaj bi se državljani sploh odločili za vstop v takšno skupnost? 

Prvi razlog je seveda ekonomski, saj ko začneš proizvajati lastno energijo, postaneš neodvisen od energetskega trga. Po ruski invaziji na Ukrajino je zanimanje ljudi iz vse Evrope, od Grčije do Belgije in Španije, skokovito naraslo. Ljudje ne želijo več, da bi zasebna podjetja na njihov račun ustvarjala tolikšne dobičke. Želijo se osamosvojiti. Želijo proizvajati lastno energijo. Potem so tu seveda še okoljske koristi, saj tako aktivno prispevate k energetskemu prehodu. Trdim, da če projekt načrtujete kolektivno, ga tudi izvajate bolj skrbno. Tako ne posekaš gozda, da bi postavil vetrne turbine. Poskušaš dati prednost streham, parkiriščem ali območjem, ki so bližje mestu, da ni treba odvzeti nobenega zemljišča za druge namene, celo za kmetijska zemljišča.  

Vsi bi morali imeti dostop do energije, saj brez nje ne moremo živeti. Tako kot se strinjamo, da bi morala biti voda skupna dobrina, tako je tudi z energijo. Menim, da se bolj kot kdaj koli prej poslavljamo od obdobja fosilnih goriv.

Kako odgovarjate na kritike, da sončna energija tudi ni čista, saj obstajajo pomisleki glede izdelave in reciklaže baterij itd. 

Kar je najpomembneje, energetske skupnosti si resnično prizadevajo zmanjšati povpraševanje svojih članov po energiji. Najčistejša oblika energije je namreč tista, ki je ne uporabimo. Strinjam se, da še vedno obstajajo nekatere slepe pege, kot so baterije. A tu je pomembno izpostaviti, da je nujno, da si prizadevamo biti čim bolj učinkoviti in zadostni, saj obstaja tudi koncept energetske zadostnosti, ne le energetske učinkovitosti, kar pomeni, da je treba zmanjšati povpraševanje in biti zadovoljen z manj.

Tega ljudje ne slišijo radi. 

Res je, energetske skupnosti pa ravno učijo to novo razumevanje omejevanja in določanja prednosti. Ali je smiselno, da imamo pred hišo vsi parkirane tri športne terence? V energetski skupnosti pa se ljudje usedejo in se pogovarjajo o okolju. V Grčiji je recimo poleti zelo vroče. Zato vsi vklopijo klimatske naprave, zato se povpraševanje po energiji poveča. V naši skupnosti smo pripravili nasvete za varčevanje z energijo in pripravili tekmovanje med člani. Rekli smo, da bodo člani, ki bodo od julija do septembra upoštevali največ nasvetov, prejeli nagrado. Energetske skupnosti prinašajo torej tudi družbene koristi, ki so gradnja skupnosti, ko se resnično učimo soodločati. Zato jih lahko imenujemo tudi šole demokracije. V obdobju hiperindividualizma in neoliberalizma se lahko tako resnično usedemo in se naučimo znova pogovarjati. Ljudje so zaradi družbenih medijev vedno bolj izolirani. Zato je res pomembno, da se spet spomnimo skupnega odločanja. 

Chris Vrettos
Chris VrettosFOTO: Damjan Žibert

Pa je to primerno za vse države v EU?  

Učenje pogovora z drugimi in učenje soustvarjanja je koristno orodje za vsakogar. Za zdaj so največje energetske skupnosti v Franciji, nekatere energetske skupnosti v Španiji in v Belgiji. Vsaka od njih ima več kot 60.000 članov. Ne gre le za Grčijo, ampak to deluje po vsej Evropi. Morda je dediščina avtoritarnega sistema ponekod takšna, da se ljudje nekoliko bolj bojijo delati stvari skupaj. A mislim, da smo danes v krizi, ki jo povzroča podnebni zlom, ravno zaradi vse večjih družbenih neenakosti. Ker postajamo vse bolj individualistični. Zato menim, da je ta proces sedenja in soodločanja zelo pomemben, saj je ob protestih kmetov in vseh razpravah o zelenem prehodu EU vse bolj jasno, da morajo državljani legitimirati zelene politike in energetski prehod, da bi bil ta uspešen. Vedeti morajo, v kaj se spuščajo. Tudi oni morajo imeti koristi od tega. Ne moremo samo napovedati, da pridemo v majhno mesto in tam postaviti sončni park. Ljudje se bodo uprli, če od tega ne bodo imeli koristi, če ne bodo pomagali pri skrbnem umeščanju, da ta ne bo uničil narave na tem območju.  

Do leta 2050 bo vsak drugi Evropejec proizvajal lastno energijo iz sončnih kolektorjev ali energetskih skupnosti in tako pokril 45 % potreb po električni energiji v EU, kažejo raziskave. Možnosti so torej res velike.

Obstajajo skupnostne energetske prakse, ki jih imamo tudi v naši državi, vendar so lokalne in majhne. Poudarjate, da energetske skupnosti niso le za hipije, ampak vedno bolj resna alternativa tudi v večjem obsegu. 

V državah, kjer gibanje energetskih skupnosti dozoreva, se te vse bolj združujejo in ustanavljajo zveze v nekakšna nacionalna omrežja energetskih skupnosti. V Grčiji to že poznamo, podobne mreže pa se ustanavljajo na Danskem, Češkem, v Španiji, Belgiji, na Nizozemskem ... Potem lahko izvajajo pomembno politiko in politični pritisk za ustvarjanje še večjega zagona, da bi državljanom olajšali sodelovanje pri energetskem prehodu. Zelo zanimiv primer energetske skupnosti, ki se je zelo razširila, prihaja iz Belgije. Tam so vse energetske skupnosti ustanovile večjo, recimo temu, organizacijo, ki bo zdaj sodelovala pri prvih vetrnih elektrarnah na morju v državi do leta 2025. Obseg projekta je ogromen. Ne govorimo o nekaj sončnih panelih, govorimo o vetrnih elektrarnah na morju, ki bi lahko napajale več deset tisoč gospodinjstev. 

Kako velik je torej potencial  energetskih skupnosti v Evropi? 

Do leta 2050 bo vsak drugi Evropejec proizvajal lastno energijo iz sončnih kolektorjev ali energetskih skupnosti in tako pokril 45 % potreb po električni energiji v EU, kažejo raziskave. Možnosti so torej res velike. Omejitev ni.  

A trenutno obstaja kar nekaj ovir. V Sloveniji denimo že zmogljivosti omrežja. 

To je resno vprašanje v vseh državah. Vidimo zelo hiter prehod na obnovljive vire energije. In potem morate spremeniti način delovanja sistema, da se temu prilagodite. Menim, da lahko energetske skupnosti pri tem celo pomagajo, saj so lahko v času proizvodnje električne energije samooskrbne, torej večinoma podnevi, v času sončne svetlobe. Zato tudi vse več skupnosti uporablja model odzivanja na povpraševanje, kar pomeni, da namestite pametni števec, ki vam čez dan sporoča, da zdaj proizvajate električno energijo, zato morate vklopiti pralni stroj ali električni avtomobil. Vidimo, da se vse več skupnosti vključuje v to dinamično potrošnjo. Menim, da lahko energetske skupnosti dejansko pomagajo pri reševanju razmer v omrežju, saj lahko svoje člane izobražujejo, da se bolj zavedajo, v katerem delu dneva porabljajo energijo. Kot smo že omenili, lahko izvajajo ukrepe za energetsko učinkovitost in zmanjšanje povpraševanja po energiji, kar je vedno ugoden scenarij. 

Chris Vrettos
Chris VrettosFOTO: Damjan Žibert

Kako Evropejci danes sprejemajo ideje o takšnih skupnostih? Ali so za to odprti? 

Ljudje so še posebej po energetski krizi z Rusijo navdušeni nad zamislijo o lastni proizvodnji energije zaradi številnih razlogov. Vsakič, ko ljudi vprašamo, ali to počnejo za okolje, družbo ali gospodarstvo, dobimo različne odgovore. Zato tudi pozivamo vse vlade EU, naj državljanom olajšajo sodelovanje v energetskih skupnostih, pa tudi, da vsak projekt obnovljivih virov energije omogoči določeno raven sodelovanja državljanov.  

Kaj bi morale vlade storiti, da bi ljudem olajšale sodelovanje v takšnih projektih?

Prva stvar je, da države pomagajo z omrežjem. Ena od stvari, ki jih zahtevamo, je, da omrežja ne bi smeli v celoti zasesti le veliki industrijski projekti, temveč bi moral biti del omrežja namenjen posebej za projekte državljanov. Druga stvar je, da vlade izvajajo kampanje za ozaveščanje. Torej sodelovati tudi z občinami in na ravni občine oblikovati lokalne projekte za samooskrbo z energijo. Pomembno je seveda tudi financiranje. Za pospešitev energetskega prehoda potrebujete državljane, z njihovim vključevanjem v energetske skupnosti pa povečujete družbeno sprejemljivost.

Kako vidite idealno prihodnost EU? 

Želim si prihodnosti, v kateri bi imela vsaka skupnost dostop do minimalne ravni čiste in poceni energije. In ne samo sončne energija. Razmišljam tudi o prihodnosti vetra, o vetrnih elektrarnah na morju.  Pa tudi o tem, da si recimo 300 ljudi deli 50 električnih avtomobilov v mestu, namesto da bi vsak imel svoj avto.  

Pogovor je nastal v času Mednarodne poletne šole politične ekologije 2024, ki je na ljubljanski FDV ponudila nova znanja za razumevanje družbenih in političnih razsežnosti podnebne krize in zelenega prehoda. Na petdnevni poletni šoli z naslovom Pravični zeleni prehod: med javnim, zasebnim in skupnostnim se je zvrstilo 12  predavanj in veliko spremljevalnih dogodkov za več kot 150 udeleženk in udeležencev iz Slovenije in tujine.