Z izr. prof s Fakultete za turistične študije - Turistica s Katedre za trajnostni razvoj destinacij Emilom Juvanom smo se pogovarjali o zeleni in trajnostni poti slovenskega turizma. 

Kako zelena turistična destinacija je v resnici Slovenija?  

Glede na razpoložljivost čiste in neokrnjene narave je Slovenija izjemno zelena turistična destinacija. Prav tako jo kot "izjemno zeleno" lahko interpretiramo zaradi aktivnosti, ki jih akademska skupnost in gospodarstvo vlagata v promocijo ter spodbujanje zelenega in trajnostnega turizma. Če upoštevamo rezultate teh aktivnosti, in sicer skozi dejanske in dokazane minimalne negativne vplive turizma na okolje in družbo, pa smo primerljivi z večino ostalih držav razvitega sveta.  

Kje smo torej v resnici, če se primerjamo z drugimi državami?  

Po imidžu zelene države smo boljši od drugih, po uspešnosti zagotavljanja trajnostne turistične izkušnje in ohranjanja zelenega pa smo primerljivi z drugimi razvitimi državami. V smeri slednjega moramo narediti še veliko.  Sicer v zadnjih letih opažamo porast prevzemanja različnih ekoloških oziroma trajnostnih shem, kar nakazuje, da si strategi in gospodarstvo želijo zagotoviti trajnostni turizem. Žal zadnje študije na ravni EU kažejo, da trajnostne sheme izboljšujejo zavedanje gospodarstva o pomenu zelenega/trajnostnega turizma, nimajo pa (še) bistvenega prispevka k zagotavljanju zelenega/trajnostnega turizma. Ne morem torej trditi, da je Slovenija uspešnejša oziroma bolj trajnostna od številnih drugih držav. Kot član akademske skupnosti, ki raziskuje dejanske vplive turizma na naravno in družbeno okolje, izhajam iz dejstva, da moramo znati izmeriti in s tem dokazati, da naša turistična infrastruktura in doživetja porabijo manj naravnih virov (npr. vode, zemlje), ali da turizem manj škodi naravi in njenim virom kot v ostalih razvitih državah, ali da turizem v Sloveniji bolj učinkovito zagotavlja gospodarsko rast oziroma primeren življenjski standard kadrov v turizmu. Prav tako bi morali dokazati, da vedenje turistov v Sloveniji povzroča manj negativnih in več pozitivnih vplivov na naravno in družbeno-kulturno okolje kot v primerljivih državah po svetu. Dokazi o tem so v tem trenutku izjemno skopi.  

Kakšen ekološki odtis torej pridela slovenski turizem?  

Kot že rečeno, so konkretni dokazi o tem zelo skopi. Kot primer lahko navedemo, da povprečni turist v slovenskem hotelu na krožniku pri zajtrku pusti 15g in na večerji 50g užitne hrane. To pomeni, da turisti v Sloveniji letno pridelajo več 100 ton prehranskih odpadkov in to žal ni 'zeleno', prav tako ni odgovorno do družbe. Nadalje vemo, da hoteli in drugi nastanitveni obrati porabljajo enormne količine vode (štirizvezdični hotel 35 litrov za čiščenje sobe), električne energije (štirizvezdični hotel okoli 1,5 kWh za čiščenje sobe), čistil (štirizvezdični hotel 100ml za čiščenje sobe), ponujajo uvožene prehrambene in druge izdelke ipd. Skratka, z danes uveljavljenimi poslovnimi praksami in vedenjem turistov slovenski turizem ustvarja velik ekološki odtis. To ustvarja razkorak med 'zelenim imidžem' Slovenije kot turistične destinacije in dejanskim turizmom. Povprečni turist tega razkoraka sicer ne bo opazil. Turisti, ki iščejo dejansko 'zelena' doživetja in infrastrukturo, pa razkorak že opazijo. Posledice nadaljevanja takšnega turizma se bodo kmalu pokazale pri zagotavljanju čiste in neokrnjene, torej zelene narave. Ta je namreč že desetletja glavni atribut privlačnosti Slovenije na tujih turističnih trgih. S takšnim ekološkim odtisom turizem ogroža svoj lasten obstoj in kakovost bivanjskega okolja domače populacije.  

 Na katerih področjih je še največ prostora za izboljšanje?  

Glede na to, da imamo izjemno skope dokaze o tem, kakšni so pravzaprav dejanski vplivi turizma na naravno in družbeno okolje, težko izpostavljam področja, kjer je veliko prostora za izboljšanje. Prepričan pa sem, da moramo več delati na tem, da okrepimo sposobnost turistov, da se odgovorneje vedejo do naravnega in družbenega okolja v Sloveniji. V praksi to pomeni, da povzročijo manj odpadkov, porabijo manj pitne vode, porabijo manj električne energije, manj posegajo po motoriziranih turističnih doživetjih, s povpraševanjem in potrošnjo nagrajujejo certificirane trajnostne turistične ponudnike in doživetja, spoštujejo in pomagajo ohranjati lokalno družbeno-kulturno okolje ipd. Izboljšati torej moramo takšno vedenje turistov, in kot kažejo rezultati naših novejših raziskav, je to tudi najbolj učinkovit in uspešen način za dvig stopnje trajnostnega turizma.  

Zakaj?  

Majhne spremembe v vedenju so najbolj enostavne in majhne spremembe v vedenju turistov so bistveno manj zahtevne kot investicije v manj potratno infrastrukturo. Tukaj izhajam predvsem iz teze, da trajnostna turistična infrastruktura, kot so hoteli, lahko deluje trajnostno, le če jo kot takšno tudi uporabljamo. Če vsak turist povzroči gram manj odpadkov ali porabi liter manj vode, smo dokazano povzročili 5 ton manj odpadkov in potrošili 5 milijonov litrov manj vode; to ne zahteva zelenih shem ali večjih infrastrukturnih sprememb. Takšno, bolj odgovorno vedenje je nesporen dokaz učinkovitega zelenega oziroma odgovornega turizma. Nasprotno pa se pogosteje dogaja, da povprečni turist naključno koristi certificirana doživetja in infrastrukturo, a se pri uporabi oziroma koriščenju le-teh obnaša še bolj neodgovorno kot sicer. Npr. uporabi kad namesto tuša, pušča prižgane luči, pušča prehranske odpadke na krožniku, nakupuje in naroča uvoženo hrano/pijače ipd., saj ocenjuje, da je takšno "potratno vedenje v redu", ker je v trajnostnem hotelu/destinaciji in je za trajnostni učinek vedenja torej poskrbljeno. Turisti si v večini želijo biti trajnostni in manjšemu segmentu, delu (manj kot 10 % turistov) to delno tudi uspeva. Velika večina turistov pa svojih protrajnostnih prepričanj in namenov žal ne prevede v dejanja.  

Kakšni so razlogi za to?  

Razloge za to turisti najdejo v številnih izgovorih, npr., da je biti odgovoren turist predrago, vzame preveč časa, zahteva več znanja in spretnosti, kot ga trenutno imajo. Odgovornost za bolj trajnostni turizem prenašajo na druge turiste, podjetja, vlade oziroma tudi druge gospodarske dejavnosti. Kljub temu menim, da med turisti obstaja želja po bolj odgovornem vedenju, vendar jim morajo ponudniki pri tem pomagati. Na primer omogočiti, da je najbolj trajnostna oblika vedenja tudi najbolj priročna, ali pa enostavno nagrajevati najbolj trajnostne oblike vedenja. Deliti trajnostne učinke vedenja turistov z njimi. Na primer, izkazalo se je, da če privarčevane stroške čiščenja sobe hotel deli z gostom, se bo ta tudi dejansko odpovedal čiščenju sobe.  

Katere regije pri nas so najbolj naklonjene temu tipa turizma?

Naklonjenost je gotovo prisotna v vseh slovenskih regijah, saj si ponudniki in turisti želijo biti odgovorni do družbe in narave oziroma naravnih virov. Žal vemo, da naklonjenost ni dovolj, saj redko vodi v konkretna pozitivna vedenja in učinke. Potrebna so dejanja. Dejanja trajnostnega razvoja turizma so na primer razvidna iz konkretnih naporov in aktivnosti, ki jih ponudniki in turisti izkazujejo. Na primer, zemljevid ZSST (Zelena shema slovenskega turizma) kaže, da v ZSST vstopajo destinacije iz vse Slovenije, z nekaj več koncentracije v centralnem severnem delu Slovenije in nekoliko manjšo koncentracijo v osrednjem in centralnem južnem delu Slovenije. Med ponudniki nastanitev vključenih v ZSST vidimo izrazito koncentracijo v Alpski regiji, vse od Pohorja do celotnega zahodnega dela Slovenije. Pojavlja se še en pas, ki zajema del Termalno-panonske regije; manj je ponudnikov na Koroškem ter v osrednji Sloveniji in v centralnem delu južne Slovenije. Pri koncentraciji certificiranih ponudnikov moramo seveda upoštevati tudi realno število vseh ponudnikov. Teh pa je vsaj na Koroškem in v centralnem južnem delu Slovenije bistveno manj kakor v zahodnem delu države. Naklonjenost je torej razvidna skoraj po vsej Sloveniji in to je dobra osnova za prehod iz naklonjenosti v konkretna dejanja.

Interes za trajnostne prakse torej narašča.  

Drži in vsekakor me naraščanje interesa za prevzemanje trajnostnih poslovnih praks v turizmu polni z optimizmom. Hkrati pa ponovno izpostavljam, da prevzem trajnostnih shem še zdaleč ni zagotovilo, da je turizem tudi dejansko trajnosten. Doseči moramo realnost, v kateri se izogibamo okolju (npr. motorizirane aktivnosti) in družbi (npr. presežna koncentracija turistov v urbanih naseljih) škodljivim oblikam turizma. Absolutno moramo bolje angažirati turiste in veliko poudarka dati na odgovorno vedenje tudi operativnih kadrov v turizmu (npr., če gost obesi brisačo, je ne zamenjamo). Vse kaže, da svet danes prejudicira učinkovitost trajnostnih shem, kar se kaže tudi v skepsi turistov in predvsem tudi v razkoraku med tem, kaj sheme predvidevajo, in tem, kaj se dogaja v realnosti na področju vplivov turizma na naravno okolje in družbo.  

Kje so ovire, da Slovenija doseže cilj butične zelene destinacije, ki si ga je zadala?  

Ključna ovira do bolj trajnostnega turizma je ravno sposobnost gospodarstva, pa tudi akademske skupnosti, da izmeri dejanske vplive ter učinkovitost posameznih ukrepov za bolj trajnostni turizem. Ta ovira je na primer pogojena s pridobivanjem podatkov o dejanski porabi vode, električne energije, obsega odpadkov, vendar ne na način osebnega poročanja, ki je pristransko in časovno zamudno, temveč avtomatizirano, seveda z varovanjem osebnih podatkov. Na terenu ugotavljamo, da upravljavci teh podatkov, pa tudi ponudniki, teh žal ne želijo razkrivati oziroma jih nimajo. Izpostavil bi še sposobnost destinacij/ponudnikov, da svoja doživetja/storitve dopolnijo na način, s katerim se lahko dosegata visoka dodana vrednost in butičnost. V praksi to ne pomeni zgolj visokokakovostne infrastrukture, temveč tudi uveljavljanje načinov koriščenja in koristi, ki jo takšna infrastruktura in vedenje prinašata turistu.  

Sicer si v Sloveniji nenehno prizadevamo za številčnejši obisk turistov.  

Težko bi se strinjal, da so težnje po povečevanju turističnih prihodov, ki danes že vodijo v preobsežen obisk na številnih destinacijah, pot do zelenega in butičnega turizma. Potrebna je celovita študija zmogljivosti slovenskega turizma, ki ne bo upoštevala le zmogljivosti naravnega prostora in družbe, temveč tudi razpoložljivost virov (npr, vode in hrane); to bi dalo uvid v konkretne ovire na poti do resnično butičnega zelenega turizma. Predvsem pa morajo ponudniki znati identificirati in nato tržiti tiste značilnosti svojih doživetij in infrastrukture, ki kažejo na trajnost in butičnost. Tukaj gospodarstvo šepa in veliko elementov naravnih (npr. čist zrak, užitna hrana iz narave, biotska raznovrstnost ipd.) in kulturnih virov (npr. dediščina, življenjski slog ipd.) se trži kot nekaj samoumevnega oziroma nekaj, kar ponujamo, dajemo v doživetja "gratis".  Butična destinacija dosega visoke cene, visoko dodano vrednost in zna takšno ceno tudi zagovarjati, s čimer prepriča turista. Na primer, če zagovarjamo tezo, da sta neokrnjena narava in čisti zrak redkost in da Slovenija to ima, potem moramo to izpostaviti in tudi ustrezno komunicirati ter ovrednotiti v turističnem doživetju. Turistični segment, če obstaja, bo to razumel in nagradil (kupil).

Kako dolga je še pot do tja?

Pot do uspešnega butičnega in trajnostnega turizma lahko skrajšamo, če bomo znali ovrednotiti naravne in kulturne vire Slovenije ter napore trajnostnega turizma vlagali v identifikacijo/komunikacijo konkretnih aktivnosti, ki presegajo zgolj usvajanje, pridobivanje zelenih oziroma trajnostnih shem. Zelene oziroma trajnostne sheme so finančno, infrastrukturno in kadrovsko zahteven projekt z minimalnim dvigom stopnje trajnosti v turizmu. Obstaja vrsta "malih korakov", s katerimi lahko ponudniki z manj vložka učinkovito nagovarjajo potrošnika, ki išče tovrstna doživetja (npr. preprečevanje odpadkov in recikliranje, lokalne dobaviteljske verige, tuši namesto kadi, mehka mobilnost namesto motorizirane, majhni nastanitveni obrati namesto velikih, domača živila in hrana namesto uvoženih proizvodov). Vendar morajo ponudniki tovrstne primere jasno komunicirati potrošniku, sicer bo slednji te značilnosti ponudbe lahko označil za kazalnik površnosti ali slabe kakovosti. Na primer, primanjkljaj paradižnika v zimski sezoni bo razumel kot znak neprofesionalnosti ali površnosti in ne kot znak trajnostne usmeritve ponudnika. Zeleno oziroma trajnostno ne sme biti nekaj samoumevnega, ampak mora postati ovrednoten atribut značilnost turističnih doživetij. Pot do tja je lahko kratka, če smo prepričani, da obstaja segment turistov, ki to nagrajuje; sicer pa bomo potrebovali nekaj več časa, da turistom takšen turizem ustrezno predstavimo in jih angažiramo na način, da to ustrezno nagradijo.