Eden najbolj perečih okoljskih problemov je dolgotrajna razgradnja plastike, ki je največji onesnaževalec oceanov. Poleg očitne rešitve – zmanjšana potrošnje in proizvodnje plastike, pa znanstvenike in raziskovalce zaposlujejo tudi drugi možni načini, kako v boj s to težavo. Znanstveniki se tako v boju proti plastiki dandanes že poslužujejo prav posebnih pomočnic, poroča Euronews. Upanje med drugim predstavlja morska vrsta gliv, ki 'je' poliuretansko plastiko. Seveda gre zgolj za poskuse, a začetni rezultati so videti obetavno. Eden bolj nenavadnih poskusov, o katerem piše Euronews, se tako odvija na Havajih. Tam posebne organizme, morske glive, trenirajo, da bi te zaužile čim več plastike, ki plava v oceanih in duši morsko življenje. Morske glive pojedo poliuretan, eno najpogostejših plastičnih mas, opisujejo, kakšno 'orožje' v boju proti plastiki so lahko glive.  

Raziskovalci na Univerzi na Havajih v Mānoi so optimistični, da so morske glive "obetavna in večinoma še neizkoriščena rešitev za odstranjevanje plastičnih odpadkov tako na kopnem kot v vodah.  Kot je za Euronews poudarila Ronja Steinbach, ki je vodila raziskavo, je plastika v današnjem okolju izjemno dolgoživa in jo je skoraj nemogoče razgraditi z obstoječimi tehnologijami. Več mikrobov, vključno z bakterijami in gobami, ki rastejo na kopnem, že testirajo glede njihove sposobnosti razgradnje plastike. Vendar pa je to prvič, da se je znanost posvetila morskim glivam. Raziskovalcem je uspel preboj, potem ko so vzeli velik vzorec gliv, ki so jih izolirali iz peska, morskih alg, koral in spužev na havajski obali, da bi jih preučili. Glive v oceanu so zelo slabo raziskane, trenutno ocenjujejo, da je znanih manj kot odstotek takšnih gliv.  

Kot upajo, bi morske glive lahko prispevale k hitrejši razgradnji plastike. Kot je za Euronews pojasnil profesor Anthony Amend: "Glive imajo supermoč, da jedo stvari, ki jih drugi organizmi ne morejo prebaviti (na primer les ali hitin), zato smo testirali glive v naši zbirki glede njihove sposobnosti prebave plastike."  Ekipa je napolnila majhne petrijevke s poliuretanom, plastiko, ki se najpogosteje uporablja v medicinskih in industrijskih izdelkih, in izmerila, ali in kako hitro jo lahko glive zaužijejo. Nato so raziskovalci vzeli najhitreje rastoče glive in eksperimentirali z njimi, da bi ugotovili, ali lahko glive sčasoma in z največjo izpostavljenostjo poliuretanu hitreje in učinkoviteje jedo plastiko. Rezultati so bili pozitivni. 

"Šokirani smo bili, ko smo ugotovili, da ima več kot 60 odstotkov gliv, ki smo jih zbrali iz oceana, sposobnost jesti plastiko in jo spreminjati. Navdušilo nas je tudi, kako hitro so se glive lahko prilagodile. Bilo je zelo vznemirljivo videti, da je v samo treh mesecih, relativno kratkem času, nekaterim glivam uspelo povečati svojo stopnjo hranjenja za kar 15 odstotkov, pripoveduje Steinbachova. Raziskovalci preučujejo tudi druge morske glive, da bi ugotovili, ali lahko tudi te jedo različne vrste plastike, ki jih je težje razgraditi. Upajo, da bodo vse rešitve, ki jih najdejo, pripomogle k čiščenju plaž in morja v prihodnosti.

Vsako minuto v morje in oceane namreč odvržemo za en tovornjak plastike. Če ne bomo ničesar spremenili, bomo do leta 2050 v morje odvrgli štirikrat več. Plastike bo tako v morju več kot rib, že več let opozarjajo naravovarstveniki. 

Kot so sporočili iz avstralske znanstvene agencije CSIRO, jim je v sodelovanju z Univerzo v Torontu uspelo oceniti, koliko plastike konča na morskem dnu. Kot pojasnjuje raziskovalka dr. Denise Hardesty iz CSIRA, se ta akumulira na dnu, dokler ne razpade na manjše delce. Kot je poudarila, smo doslej že vedeli, da v naših oceanih vsako leto pristane na milijone ton plastike, koliko pa je dejansko pristane na morskem dnu, je bila vse doslej še neznanka: "Odkrili smo, da so morska tla postala pokopališče za večino plastičnega onesnaženja. Ocenili smo, da je na oceanskem dnu potopljenih med tri do 11 milijonov  metričnih ton plastike." Pri raziskavi so upoštevali večje predmete, s katerimi je prepredeno morsko dno: od mrež do plastičnih vrečk, pojasnjujejo v sporočilu za javnost. 

Alice Zhu z Univerze v Torontu, ki je vodila študijo, je posvarila, da bi lahko bila ocena plastičnega onesnaženja na dnu oceana do 100-krat večja od količine plastike, ki plava na površini oceana: "Gladina oceanov je začasno počivališče plastike, zato se pričakuje, da se bo količina zmanjšala, če bomo lahko preprečili vstop plastike v naše oceane. Vendar pa je naša raziskava pokazala, da bo plastika še naprej končala v globokem morju, ki kmalu postane pokopališče za takšne odpadke."  Znanstveniki so odkrili tudi, da se približno polovica plastične mase na oceanskem dnu nahaja nad 200 metrov globine, 54 odstotkov pa na globinah od 200 do 11.000 metrov. 

V EU vsako leto v oceanih konča od 150.000 do 500.000 ton plastičnih odpadkov. Medtem ko svetovna odvisnost od plastike povečuje, žalostno dejstvo ostaja, da se plastika dejansko nikoli ne razgradi. Namesto tega razpade v mikroplastiko, ki pa ima škodljive posledice tako za okolje kot, kot kažejo nekatere raziskave, tudi ljudi.  Poročali smo  o tem, da so mikroplastiko našli že na najbolj oddaljenih mestih na planetu in celo tik pod Mount Everestom. Znanstveniki so mikroplastiko leta 2020 tako 'ujeli' na nadmorski višini nad 8000 metrov – tik pod vrhom 'strehe sveta'. Gre za najvišjo točko, kjer so do zdaj našli mikroplastiko na našem planetu. Tudi v snegu Antarktike so znanstveniki odkrili prve dokaze o prisotnosti mikroplastike na tem kontinentu. Našli so jo tudi na Arktiki. Mikroplastika je očitno kot sled iz drobtinic, ki jo za seboj pušča človek, kamorkoli se odpravi.