V okviru priprav na podnebno konferenco COP 30, ki bo novembra v Braziliji, je tudi v Sloveniji potekal simbolični dogodek COP 30 Bike ride – kolesarjenje za podnebno pravičnost. Štafeta za podnebno pravičnost poteka od Bakuja, v Azerbanjdžanu, kjer je bila konferenca lani, do Belema v Braziliji, kjer bo potekala letos.

Štafeta bo Evropo zapustila na Portugalskem, do brazilske obale pa jo bo prenesli jadralci. Slovenijo so kolesarji prečkali ravno v tednu, ko se zaključuje Dirka po Franciji med torkom, 22. julijem in soboto, 26. julijem 2025. Zaradi dolžine poti ter števila udeležencev je to tudi uraden poskus za Guinnessovo knjigo rekordov.

Kot je pojasnil Josip Rotar iz Mariborske kolesarske mreže so uspešno izvedli traso čez Slovenijo. Štafeta se sedaj nadaljuje čez Italijo. Rekord se dela na celotnem poteku od Azerbajdžana do Brazilije, ne zgolj čez Slovenijo. Tako, da mora najprej karavana priti do končnega cilja, da bi dobili odgovor, ali jim je uspelo doseči Guinnessov rekord.

Kot pojasnujejo, so želeli opozoriti na nujnost ukrepanja proti podnebnim spremembam. Kolesarimo, ker želimo pravične in učinkovite podnebne politike, ker podpiramo trajnostno mobilnost ter zelena mesta, in ker verjamemo, da lahko skupaj dosežemo spremembe, so v imenu Koalicije za trajnostno prometno politiko sporočili iz Mariborske kolesarske mreže.

Slovenske občine ter ključne odločevalce želijo spodbuditi k sprejemanju ukrepov, ki izboljšujejo infrastrukturo za hojo in kolesarjenje. V ta namen so občinam predali deset predlogov za izboljšanje pogojev za kolesarjenje.

Kako ocenjujejo stanje slovenske kolesarske infrastrukture? Kot izpostavlja Rotar, je to zelo različno in odvisno od posameznih lokalnih skupnosti. Nekatere občine se trudijo vlagati v kakovostne in varne ter povezane kolesarske površine, druge pa močno zaostajajo: V splošnem lahko rečemo, da kolesarska infrastruktura ne dohaja potreb in niti potenciala. To velja tako za urbana središča kot tudi na regionalni ravni. V zadnjem času se je sicer začelo vlagati v novo infrastrukturo in povezovanje med občinami, vendar nam še manjka veliko, da bi dosegli nivo, kot ga imajo države z razvitim sistemom kolesarskega prometa.

Kot ocenjujejo, je največji izziv v nepovezanosti. Omrežja so, kot opisuje, pogosto sestavljena iz posameznih odsekov, brez smiselne in varne celote. Drugi problem je neustrezen standard, saj številne poti vodijo čez nevarna križišča, so prekinjene, neustrezno označene ali speljane po pločnikih, kjer prihaja do konfliktov s pešci. Poteg fizične infrastrukture pa manjka tudi bolj strateško upravljanje in koordinacija med državnim, regionalnim in lokalnim nivojem, menijo.

Kako pa je po njihovem mnenju Slovenija doslej izkoristila navdušenje prebivalcev nad kolesarjenjem? V času pandemije se je pokazalo, da ljudje želijo kolesariti in da je kolesarjenje skupaj s hojo edina oblika mobilnosti, ki omogoča mobilnost in rekreacijo hkrati, spomni Rotar: "A tega zagona takrat nismo znali pretvoriti v trajne spremembe. Potrebovali bi sistemske investicije, boljše upravljanje in promocijo kolesarstva kot realne prometne izbire, ne le kot prostočasne dejavnosti."

Slovenija na področju kolesarstva namreč ogromen potencial, poudarja Rotar. Kot našteva, ima idealne razdalje za kolesarjenje, ugodno podnebje in vedno večjo družbeno podporo trajnostni mobilnosti: "Če bomo investirali v kakovostno infrastrukturo in hkrati spodbujali uporabo kolesa za vsakodnevne poti (do službe, šole, trgovine...), lahko pripomoremo k razbremenitvi avtomobilskega prometa, izboljšanju javnega zdravja in k doseganju podnebnih ciljev. Prav tako predstavljajo ogromen potencial daljinske kolesarske povezave, ki povezujejo slovenske regije ter se navezujejo na evropske trase."

1. Vzpostavitev osnovne kolesarske infrastrukture za vsakodnevna potovanja do leta 2030

2. Omejevanje avtomobilskega prometa z ukrepi kot so umirjanje obsega prometa ter

hitrosti

3. Sprejetje namenskega načrta do leta 2030 s konkretnimi ukrepi za razvoj kolesarjenja

4. Povečanje površin namenjenih pešcem in kolesarjem, sploh v bližini šol, javnih služb,

trgovin ter zelenih površin

5. Postavitev varnih kapacitet za parkiranje ter shranjevanje vseh vrst koles, tudi tovornih,

še posebej na javnih mestih

6. Organizacija javnih, množičnih dogodkov za spodbujanje kolesarjenja ter javnih

prostorov, ki spodbujajo druženje ter omogočajo popravilo koles

7. Organizacijo izobraževanj, ki zagotavljajo večjo varnost ter krepijo samozavest

kolesarjev, še posebej žensk in otrok.

8. Podporo gospodarskemu sektorju (storitve, proizvodnja, izposoja, souporaba) z

vzpostavitvijo davčnih olajšav in subvencij

9. Razvoj logistike: tovorna kolesa lahko razbremenijo dostavo v zadnjem kilometru poti

10. Transparentno spremljanje e kazalnikov (delež kolesarjev, obseg infrastrukture, varnost,

zadovoljstvo).