Rajske plaže postale 'smetišča razvitega sveta', ceno plačujejo otroci: 'Mami, megleno vidim'

Prebivalci razvitih držav živimo pod vtisom, da dobro ravnamo z odpadki, saj gospodinjstva pridno ločujejo odpadke in dosledno izpraznjujejo svoje koše. A večina prebivalcev Evrope, Amerike, Avstralije in Nove Zelendije ne ve, da njihove zgledno 'sortirane smeti' odpeljejo v tujino.

Odpadki iz naših košev tako pristanejo v revnejših državah, kjer prebivalci nosijo stroške in ceno sežiganja in odlaganja odpadkov v njihovih soseskah, okolju in tudi na rajskih plažah, ki jo plačujejo s svojim zdravjem. Greenpeace je tovrstne prakse označil za 'reciklažni mit’.

Košček plaže očistila tudi Lara Komar

Na enega takšnih prizorov je naletela tudi igralka Lara Komar, ki je maja dopustovala na Tajskem. Odločila se je, da bo skupaj s prijateljico počistila košček plaže.

Kot namreč pravi, ni planeta B in na njem pravzaprav domujemo. Kot pravi, je stavek, ki ji je dal misliti, naslednji: "Zemlje nismo podedovali od naših prednikov, saj si jo sposojamo od svojih otrok." Ker je prepričana, da ima zgled največjo moč, sta se s prijateljico odločili, da bosta poprijeli za delo in pospravili del nasmetene obale, kjer so bile zagotovo tudi smeti iz Evrope.

Umazana bilanca: onesnažena voda, uničenje pridelka in porast bolezni dihal

Dolgo časa so se plastični in tudi elektronski odpadki nabirali na obalah jugovzhodne Azije, s tem pa so te države postale 'gromozanski koš' sveta. Zabojniki nezaželenih smeti iz razvitih držav so se nakopičili na obalah Filipinov, Tajske, Indonezije in Vietnama, medtem ko so v Maleziji nastale velike 'strupene gore odpadne plastike' uvožene iz Evrope in ZDA.

Januarja 2018 so 'razvite' svetovne države namreč izgubile glavnega uvoznika, ki je skrbel za njihove smeti. Kitajska je prepovedala uvoz odpadkov, takrat pa je reka smeti z Zahoda zasula države jugovzhodne Azije.

Kot poroča The Guardian, so se vasi na Tajskem, v Indoneziji in v Maleziji v roku leta dni spremenile v smetišča sveta. S prepovedjo uvoza tujih smeti so odpadke le 'preselili' iz Kitajske v jugovzhodno Azijo. 'Razviti Zahod' se je moral namreč po odločitvi Kitajske spopasti z gorami odpadkov, ki so zdaj namesto na Kitajskem, svoje 'mesto' našli v Aziji.

Azijske države, kot so Vietnam, Tajska, Malezija in Indonezija, niso bile sposobne učinkovito upravljati z gromozanskim povečanjem uvoza plastičnih odpadkov. Večinoma so te države posledično omejile uvoz odpadkov, medtem ko iščejo rešitve, kako zajeziti ilegalne dejavnosti v povezavi z odpadki.

Vodilno vlogo pri tem pa je prevzela Malezija, ki je med januarjem in julijem 2018 uvozila skoraj pol milijona ton odpadkov. Odpadki pripotujejo predvsem iz Velike Britanije, Nemčije, Španije, Francije, Avstralije in ZDA.

Umazan denar za kriminalne združbe

Kot je ugotovil Greenpeace, je mednarodni sistem ravnanja z odpadki povsem porušen.

Uvoženi odpadki se namreč pogosto ne predelujejo pravilno, ampak se neregulirano sežigajo in odlagajo, pri čemer se kršijo mednarodni dogovori. Kriminalne združbe so zlorabile nezmožnost oblasti, da se spopadejo z gorami odpadkom in ustvarjajo hiter in umazan denar.

Znatno količino uvožene odpadne plastike v Maleziji namreč prevzamejo operaterji brez licence, ki velikokrat nimajo primernih prostor za predelavo odpadkov in jih namesto tega nelegalno zažgejo na odprtem, odvržejo v zapuščenih stavbah, na improviziranih odlagališčih ali med ribogojnicami ali na plantažah palm.

Po številnih protestih in novinarskih razkritjih umazanih poslov je malezijska vlada sprejela ukrepe za rešitev problema z začasno prepovedjo uvoza plastičnih odpadkov, ki se je nedavno spremenila v trajno prepoved uvoza.

Greenpeace je predstavil šokantne ugotovitve o tem, kako je nelegalno sežiganje in odlaganje plastičnih odpadkov katastrofalno vplivalo na okolje in zdravje prebivalcev. Začasna prepoved uvoza plastičnih odpadkov v Malezijo namreč ni ustavila nereguliranih praks sežiganja in odlaganja odpadkov, med katerimi sta sežiganje odpadkov na prostem in odlaganje odpadkov na 'divja' odlagališča.

Le devet odstotkov svetovnih plastičnih odpadkov je recikliranih, preostanek pa večinoma konča na odlagališčih v jugovzhodni Aziji ali pa jih nezakonito sežigajo, pri čemer se v okolje spuščajo strupeni hlapi. Indonezijske oblasti so lani ugotovile, da so bili nelegalni odpadki uporabljeni za gorivo v nekaterih tovarnah, kjer so izdelovali celo tofu.

'Mami, megleno vidim'

Poleg tega ima tovrstna praksa visoke tako okoljske kot socialne 'stroške'.

Raziskave namreč kažejo, da je v jugovzhodni Aziji pritok strupenih odpadkov povzročil onesnaženo vodo, uničenje pridelka in strm porast bolezni dihal med prebivalci. Še posebej na udaru so otroci, ki s svojim zdravjem plačujejo ceno 'svetovnih smeti'.

"Vsakič, ko se odpravim v šolo, predvsem v jutranjih urah, je v zraku grozen vonj, podoben izpuhom tovornjaka," pripoveduje 18-letni Lej Čuan z malezijskega Jenjaroma. Med sežiganjem plastičnih odpadkov se v okolje sproščajo številni strupeni plini in snovi, ki so škodljive za človeško zdravje. "Ljudje okoli mene zbolevajo. Sam sem nenehno utrujen, kašljam," pripoveduje Tim Jenjarom, lokalni prebivalec.

Fatma Jenjarom, mati 13-letnika, ki živi na območju nelegalnih sežigalnic odpadkov, je Greenpeacovim oglednikom povedala, da so oči njenega sina zadnje leto nenehno rdeče in srbeče.13-letni sin svoji mami namreč nenehno toži zaradi zamegljenega vida. Zadnje leto ta namreč trpi za dihalnimi težavami in motnjami vida. Kot opisuje zaskrbljena mama, se ta nenehno pritožuje: "Mami, zjutraj v šoli vedno vidim megleno."

Poleg zdravstvenih težav prebivalstva pa nelegalno ravnanje z odpadki povzroča tudi številne okoljske težave, kot je onesnažena voda, ki se izliva v ustja prej čistih rek in ki zaide tudi v podtalnico: "Odpad, ki nastane pri čiščenju umazanije s celega sveta se tako izlije v bližnje reke, ki so močno onesnažene."

'Ne bomo postali pokopališče odpadkov sveta'

A državam je očitno dokončno prekipelo in pričele so z uporom proti odpadkom z Zahoda. Predsednik Filipinov Rodrigo Duterte je med drugim zagrozil, da bo prekinil diplomatske vezi s Kanado, če se vlada ne bo strinjala, da bo nazaj vzela 69 zabojnikov, ki vsebujejo 1.500 ton odpadkov, ki so bili izvoženi na Filipine leta 2013 in 2014.

Malezija pa je zavrnila sprejetje več kot 3.000 ton nezakonito uvoženih plastičnih odpadkov Španiji, Veliki Britaniji, Avstraliji, Japonski, Franciji in Kanadi. Malezijska vlada je namreč aprila odkrila, da so se plastični odpadki iz Velike Britanije, Avstralije, ZDA in Nemčije nelegalno 'pretakali' v njihova pristanišča pod pretvezo, da gre za druge vrste tovora. Kot poroča The Guardian, je okoljski minister takrat dejal, da je dovolj: "Malezija ne bo pokopališče odpadkov sveta. Odpadke bomo poslali nazaj v države, kjer so nastali. Mogoče jih bo to streznilo, da morajo za seboj počistiti sami." Tudi na Tajskem so vse glasnejši pozivi za popolno prepoved uvoza plastičnih odpadkov iz drugih držav, kar pa se bo najverjetneje uresničilo leta 2021.

Sprememba baselske konvencije korak v pravo smer, a brez ZDA
Kot priznanje škode, ki je bila storjena tem državam, je sicer okoli 180 držav sveta v sredini maja v Ženevi sklenilo dogovor o zmanjšanju odpadne plastike, ki duši svetovne oceane, vendar med podpisnicami ni ZDA, ki veljajo za enega večjih onesnaževalcev, v veljavo pa bo stopila šele leta 2020.

Države so se s spremembo baselske konvencije dogovorile za preglednejšo globalno trgovino s plastičnim odpadom in boljše regulacije. Pogajanja so trajala 12 dni, sodelovalo je 1400 delegatov, večina pa se je strinjala, da je plastika v oceanih težava epidemičnih razsežnosti.

V oceanih je trenutno okoli 100 milijonov ton plastike, največ plastičnih steklenic. Po oceni poznavalcev gre za korak v pravo smer. Udeleženci pogajanj so se sicer strinjali, da bo za pravi napredek potrebna celovita mednarodna pogodba ali konvencija.

Začnimo čistiti pred svojim pragom

Kot pripoveduje Lara Komar, se sama "trudi biti vsak dan boljša, predvsem tako, da se sprašuje, če res potrebuje toliko vsega – od hrane, oblek, vode ... Če samo pomislim, koliko smeti vsak dan odnesemo iz naših domov ..."

Kot sklene Komarjeva: "Ko sva se sprehajali po rajskih plažah in sva zagledali vso umazanijo, za katero smo pravzaprav sami krivi, sva v tišini začeli pospravljati in pridružilo se nama je kar nekaj ljudi. Potem me je prešinila misel: A lahko jaz sama kaj spremenim? Se je vprašalo 7,6 milijarde ljudi."