Časzazemljo.si

Miza za vsakogar

'Vse se dobro izteče, če si upaš slediti srcu'

PR/08. 12. 2022 08.08

Lia Bordon se je rodila kot ženska, ujeta v moškem telesu. Že kot otroka so jo privlačile stvari, ki naj bi bile všeč punčkam, ne pa fantom. Zaradi okolice in časa, v katerem je odraščala, je svoje občutke v otroštvu potlačila. A vsa nepredelana čustva slej kot prej privrejo na dan in tako je bilo tudi pri njej.

Lia Bordon
Lia BordonFOTO: osebni arhiv

'Ni mi preostalo drugega, kot da ugriznem v to kislo jabolko'

"Prvi spomini na to, da nekaj ni v redu z mano, segajo v zgodnje otroštvo. Pri šestih ali sedmih letih sem se začela spraševati, zakaj se nisem rodila kot deklica. Želela sem si biti deklica. Vsi so mi govorili, da sem fant, me kot fanta vzgajali, moji občutki pa so bili povsem drugačni. Nisem razumela, kaj se dogaja z mano. To neskladje je bilo prehudo za moj mladi um, zato sem vse skupaj potlačila globoko v nezavedno tako učinkovito, da naslednjih 35 let nisem imela nikakršnega spomina na spoznanje o tem, da se moj spol pripisan ob rojstvu in spol, ki sem ga doživljala v sebi, ne ujemata.

Svoje občutke je najprej zaupala svojemu psihoterapevtu. "Bilo je pred dvema letoma, ko so moji občutki, da sem v resnici ženska in da bi se kot taka morala že roditi, spet privreli na površje. Na psihoterapijo sem šla v žeji preveriti, ali se morda mojo težavo da pozdraviti, popraviti, odpraviti. A bolj, kot sem brskala po sebi, bolj mi je bilo jasno, da so moji občutki pristni in da je rešitev za avtentično življenje le ena, to je, da končno zaživim resnično sebe."

'Bala sem se, da bom izgubila vse'

Odločitev za spremembno spola je vse prej kot enostavna. Ideja in želja sta eno, a dejanska odločitev za takšen korak je nekaj drugega. Spoznanje, da bi se morala roditi kot deklica, je bilo po eni strani odrešilno, po drugi strani pa je čutila smrtno grozo. "Imela sem družino, kariero, 42 let življenja za seboj in vse to je bilo zdaj ogroženo. Večina transspolnih oseb namreč zaradi neodobravanja okolice v življenju izgubi vse. Bilo me je na smrt strah, da bom v življenju, če zaživim kot čutim v sebi, tudi sama izgubila vse. Pogosto sem razmišljala o samomoru, a življenja si nisem zmogla vzeti."

Samo lani je bilo v Evropi ubitih 9 transspolnih oseb, v Združenih državah Amerike 32, še več sto jih je bilo žrtev drugih oblik nasilja. A Lia ni več želela životaritiv priučeni moški vlogi. Ni ji preostalo drugega, kot da ugrizne v kislo jabolko. Težko si je predstaljati, kako je, ko pri 42 letih na kocko postaviš vse, kar si do takrat zgradil. 

Svet ni črno bel

"Zavedati se je treba, da je transspolnost nekaj naravnega. Ljudje, ki sebe doživljajo drugače, kot jim je bil pripisan spol ob rojstvu, so med nami od nekdaj. Severno-ameriški Indijanci so zato poznali vsaj štiri spole: moškega, ženskega, moškega z ženskim duhom, ženskega z moškim duhom. Ljudje dveh duhov, kot so jim rekli, so veljali za ljudi s posebnim darom stvarnika, zato so zasedali spoštovana mesta v skupnosti. Je pa žal transspolnost za mnoge nenaravna v našem družbenem okolju. Ljudje se je neupravično bojijo." 

Trasspolnost ni niti nenormalna niti ni nalezljiva. Z njo se rodi približno en odstotek populacije, pri katerih se spol, ki ga doživljajo v sebi ne ujema s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. "Imamo svoje darove in sposobnostmi, smo enakovreden člen družbe in vse kar si želimo je, da bi lahko v miru živeli sebe, tako kot sleherni izmed nas." Mnogi si tega ne upajo, ker je del družbe žal sovražen do transspolnih oseb. Mnogi ne zdržijo in si v obupu vzamejo življenje. Statistika je grozljiva, pa za to ni nobene potrebe. "Svet ni črno-bel, barvit je, zato tudi vidimo v barvah. Drugačnost družbe ne ogroža, pač pa jo bogati." 

"Skušam razumeti tiste, ki nas transspolnih oseb ne zmorejo sprejeti, čeprav je vsako zaničevanje, ki sem ga deležna, boleče. Zavedam se, da je težko seči čez prepričanja, ki smo jih prevzeli ali pa smo si jih ustvarili skozi življenje. A četudi ne zmoremo sprejeti in razumeti, lahko vsaj poskusimo dopusti drugačnim, da živijo svoje življenje brez nenehnega žaljenja, sovražnosti, ustrahovanja in nasilja." Ravno zato je zelo pomembna tudi psihoterapija. "Če ne bi redno predelovala svojih strahov, čustev in občutkov, mi zagotovo ne bi uspelo. Za vsakogar, ki se poda v tranzicijo, je pot polna obupa, strahov, preprek, nepredstavljivo težkih trenutkov, v katerih se samomor zdi najlažja pot do rešitve. A to zagotovo ni rešitev. Zdaj, ko gledam nazaj, bi spremenila le to, da bi se manj prepuščala strahovom. Več kot 90odstotkov se jih izkazalo za neupravičene, preostali so bili pretiravanja. Bolj bi tudi zaupala v življenje in to, da se vse dobro izteče, če si upaš slediti srcu."

 

Otroka pravita, da ne bi šla nikoli več nazaj v prejšnje življenje 

Postopek tranzicije je bil za Lio absurden. Zanj skrbi interdisciplinarni medicinski konzilij, a njegovo delovanje in postopki so nedorečeni, dostopnost je slaba. Zato je postopek poln negotovosti, preprek in zapletov, kar še dodatno otežuje že tako težko preizkušnjo. "Velikokrat sem se počutila brez podpore tistih, ki so tam ravno zato, da bi mi pomagali. Želela bi si, da se postopek jasneje definira in da so v konziliju strokovnjaki, ki si želijo transspolnim tranzicijo olajšati, ne pa še dodatno otežiti."

Lia je imela srečo. Njena družina jo je sprejela. "Moja pot bi bila zagotovo bistveno težja, če me žena in otroci ne bi zmogli sprejeti. Bila sem pripravljena tudi na to, a imam neznansko srečo. Prav moji najbližji trije so mi v največjo oporo. Ohranila sem tudi dobršen del svoje socialne mreže meni najdražjih ljudi, tiste, ki so iz mojega življenja odšli, pa so nadomestili novi srčni ljudje." 

Pove, da je družinska dinamika zdaj boljša kot je bila kadarkoli prej. "Verjetno tudi zato, ker je zdaj, ko končno lahko živim sebe, v meni več miru in kapacitete za harmonično življenje z bližnjimi." Zaradi okolice so se sicer morali preseliti in si življenje postaviti na novo. Že ob začetku tranzicije je vedela, da na takratnem delovnem mestu ne bo ostala. Odnosi in razmere za delo so bile slabe, tranzicija bi jih le še dodatno otežila, zato je dala odpoved še preden se je razkrila. "Zdaj si kariero postavljam na novo kot podjetnica. Moje delo bo med drugim povezano z osveščanjem javnosti, pa tudi s pomočjo takšnim kot sem sama." 

Najpomembnejša pa ostaja družina. "Imamo se res lepo. Otroka pravita, da ne bi šla nikoli več nazaj v prejšnje življenje. Z ženo se strinjava. Naš in najin odnos se je spremenil tako, da se je poglobil." Starša je žal (še) nista zmogla sprejeti, zanju je persona non grata. A Lia ju ne obsoja, saj se zaveda, da je tudi njima težko. 

Lia bo svojo zgodbo delila z Nino Gaspari, ki v okviru Mize za vsakogar vodi pogovore s posamezniki, ki imajo takšne in drugačne posebnosti. Pogovoru o transspolnosti se bo v Mastercard praznični vasici pridružila tudi Petra Polanič iz društva Legebitra. Vabljeni v sredo 14. decembra ob 14h pred ljubljanske Križanke.

 

 

Naročnik oglasa je Mastercard.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.
Časzazemljo.si
ISSN 2630-1679 © 2025, Časzazemljo.si, Vse pravice pridržane Verzija: 870