Po vsem svetu je opazen stalni upad biotske raznovrstnosti. Krčenje gozdov, sprememba rabe zemljišč za kmetijstvo, urbanizacija in infrastrukturni projekti vodijo v izgubo naravnih habitatov. To uničenje je še posebej hudo v tropskih deževnih gozdovih in mokriščih, ki so ključnega pomena za globalno biotsko raznovrstnost. Poleg tega planet doživlja naraščajoče temperature, pogostejše ekstremne vremenske pojave in dvig morske gladine zaradi podnebnih sprememb. Te spremembe povzročajo naraščajoče emisije toplogrednih plinov zaradi človeških dejavnosti, kot so kurjenje fosilnih goriv in krčenje gozdov. 

Oceani so še posebej prizadeti zaradi onesnaževanja s plastiko, ki škoduje morskim živalim in ekosistemom. S prekomernim ribolovom, lovom in neustrezno sečnjo gozdov izčrpavamo naravne vire hitreje, kot se lahko obnavljajo. To prekomerno izkoriščanje ogroža preživetje mnogih vrst in moti delovanje ekosistemov. Sladkovodni ekosistemi so pod hudim stresom zaradi onesnaževanja, gradnje jezov na rekah, črpanja vode in podnebnih sprememb. Mnoge reke, jezera in mokrišča se krčijo ali postajajo onesnaženi, kar vpliva na prostoživeče živali in človeške skupnosti, ki so od teh vodnih virov odvisne. Intenzivne kmetijske prakse vodijo v degradacijo tal, pomanjkanje vode in uporabo škodljivih pesticidov in gnojil. Te prakse prispevajo k izgubi habitatov in onesnaževanju.

Žuželke, ki so ključnega pomena za ekosisteme kot opraševalci, razkrojevalci in vir hrane za druge živali, prav tako doživljajo dramatičen upad. Izguba teh pomembnih vrst ima daljnosežne posledice za kmetijstvo, prehransko varnost in celotno ekološko ravnovesje. Poročila poudarjajo nujno potrebo po trajnostnih praksah v vseh sektorjih in politikah. To vključuje prehod na obnovljive vire energije, sprejetje trajnostnih kmetijskih metod, zaščito naravnih habitatov ter zmanjšanje uporabe odpadkov in onesnaževanja. Le s celovitimi in odločnimi ukrepi bomo lahko ohranili naš planet za prihodnje generacije. 

Vrste in ekosistemi našega planeta, ki so najbolj ogroženi, vključujejo različne habitatne tipe in skupine organizmov. Tropski deževni gozdovi, ki pokrivajo le približno 7 % zemeljskega površja, vendar gostijo več kot 50 % vseh znanih vrst, so ena izmed najbolj kritičnih točk. Vsako leto se izgubi približno 12–13 milijonov hektarjev tropskih gozdov zaradi krčenja gozdov za kmetijstvo, sečnjo in druge dejavnosti. Amazonka, največji tropski deževni gozd na svetu, je izgubila približno 17 % svoje površine v zadnjih 50 letih.

Koralni grebeni, ki podpirajo približno 25 % vseh morskih vrst, so tudi izjemno ogroženi. WWF ocenjuje, da je že približno 50 % koralnih grebenov izgubljenih zaradi podnebnih sprememb, onesnaženja in prekomernega ribolova. Dogodki bledenja koral, povezani z naraščajočimi temperaturami oceanov, so postali pogostejši in intenzivnejši. Leta 2016 in 2017 je Veliki koralni greben v Avstraliji doživel dva zaporedna leta množičnega bledenja, kar je prizadelo več kot 50 % grebena.

Populacije sladkovodnih vrst so od leta 1970 upadle za povprečno 84 %, kar predstavlja največji upad med vsemi ekosistemi. To vključuje ribe, amfibije, dvoživke in nevretenčarje. Do 40 % vrst žuželk je ogroženih po vsem svetu, kar ima velike posledice za ekosisteme in kmetijstvo.

Morske vrste, kot so morske ptice, morski sesalci in ribe, so prav tako močno ogrožene. Od leta 1970 so populacije morskih vrst upadle za približno 39 %. Plastični odpadki vplivajo na več kot 800 vrst morskih organizmov.

Populacije ptic, ki gnezdijo na travnikih, so od leta 1980 upadle za 57 %. WWF poroča, da so populacije ptic globalno upadle za povprečno 40 % od leta 1970. Te številke jasno kažejo na obsežno izgubo biotske raznovrstnosti in degradacijo ekosistemov po vsem svetu.

Razlogi, zakaj nekatere vrste bolje prenašajo podnebne spremembe kot druge, segajo v kombinacijo različnih bioloških, ekoloških in vedenjskih dejavnikov. Genetska raznolikost je ključna, saj imajo vrste z večjo genetsko variabilnostjo večjo sposobnost prilagajanja novim razmeram. Ta variabilnost omogoča nekaterim posameznikom, da razvijejo lastnosti, ki jim omogočajo preživetje v spremenjenih pogojih.

Poleg tega so vrste, ki imajo širši ekološki razpon in lahko preživijo v različnih habitatih, bolje prilagojene podnebnim spremembam. Te vključujejo vrste, ki se lahko prilagodijo različnim virom hrane ali prebivajo v raznolikih okoljih.

Migracija je še ena pomembna prilagoditvena strategija. Vrste, ki so sposobne migrirati ali se seliti v nova območja z ugodnejšimi pogoji, imajo večje možnosti za preživetje. Ptice, sesalci in druge selitvene vrste lahko sledijo spremembam v podnebnih razmerah in se premikajo proti območjem z bolj primernimi temperaturami in razpoložljivimi viri.

Prav tako vrste, ki imajo manj specifične simbiotske odnose, so bolj prilagodljive na spremembe, saj njihovi osnovni odnosi niso tako ranljivi na spremembe v ekosistemu. Nekatere vrste imajo tudi naravno večjo toleranco na ekstremne temperature, sušo ali druge stresne razmere, kar jim omogoča, da preživijo v bolj ekstremnih podnebnih razmerah.

Vse te lastnosti in sposobnosti vplivajo na to, kako dobro posamezne vrste prenašajo podnebne spremembe. Vrste, ki združujejo več teh prilagoditvenih mehanizmov, imajo večjo verjetnost preživetja in uspevanja v spreminjajočih se okoljskih pogojih. Na primer, komarji s svojim kratkim življenjskim ciklom in visoko reproduktivno stopnjo ter s sposobnostjo prilagajanja različnim virom vode in toplim podnebnim razmeram, lahko hitro širijo svoje območje. Sive vrane, ameriški ščurki, medvedi, regrat in morski polž vijačnik so le nekatere izmed vrst, ki so izjemno prilagodljive in sposobne uspevati v različnih okoljih ter se učinkovito prilagajati podnebnim spremembam, tudi kiti.

Število vrst, ki so ogrožene ali so doslej izginile zaradi človeškega vpliva, je res zaskrbljujoče visoko. Po podatkih Rdečega seznama IUCN (2023) je več kot 42,100 vrst uvrščenih kot ogroženih, kar vključuje tiste, ki so označene kot ranljive, ogrožene in kritično ogrožene. Od leta 1500 je zaradi človeškega vpliva izumrlo več kot 900 vrst, pri čemer je to število verjetno podcenjeno zaradi pomanjkanja podatkov o številnih vrstah.

Podnebne spremembe so ključen dejavnik, ki prispeva k padcu biotske raznovrstnosti. Te spremembe povzročajo spremembe v temperaturi, padavinah in vremenskih vzorcih, kar vodi v izgubo ali preoblikovanje naravnih habitatov. Na primer, taljenje arktičnega ledu zmanjšuje življenjski prostor za polarne medvede, medtem ko vplivajo tudi na sezonske dogodke v življenjskih ciklih rastlin in živali. Na primer, zgodnejše cvetenje rastlin ali migracija ptic lahko povzroči neskladja med vrstami, kar vpliva na opraševanje, prehranjevalne verige in razmnoževanje.

Ekstremni vremenski dogodki, kot so suše, poplave, orkani in požari, so postali pogostejši in intenzivnejši, kar povzroča neposredne škode na habitatih in zmanjšuje populacije vrst. Poleg tega povečanje koncentracije CO v ozračju vodi v zakisanje oceanov, kar negativno vpliva na morske ekosisteme, predvsem na koralne grebene in lupinarje.

Spremembe podnebnih pogojev silijo vrste, da se preselijo v bolj primerna območja, vendar pa niso vse vrste sposobne migrirati, kar vodi v izumrtje lokalnih populacij. Skupaj s drugimi človeškimi vplivi podnebne spremembe močno prispevajo k upadu biotske raznovrstnosti, kar ima daljnosežne ekološke in ekonomske posledice.

Izguba vrst ima večplasten in pogosto resen vpliv na človeštvo. Veliko število ljudi je odvisnih od naravnih virov hrane, kot so ribe, semena, sadje in zelenjava. Izginotje teh vrst lahko privede do pomanjkanja hrane in povečane prehranske negotovosti. 

Opraševalci, kot so čebele, metulji in drugi insekti, igrajo ključno vlogo pri opraševanju pridelkov. Izguba opraševalcev bi močno vplivala na kmetijsko proizvodnjo in bi lahko povzročila upad pridelka številnih osnovnih živil.  Prav tako veliko zdravil izhaja iz naravnih virov, vključno z rastlinami, živalmi in mikroorganizmi. Izguba biotske raznovrstnosti omejuje možnosti za odkritje novih zdravil in terapevtskih sredstev.

Rastline in koreninski sistemi pomagajo preprečevati erozijo tal in vzdržujejo njihovo rodovitnost. Izguba vegetacije vodi do degradacije tal, kar zmanjšuje njihovo sposobnost za podporo rastlinam in kmetijstvu. Ekosistemi, kot so mokrišča in gozdovi, igrajo ključno vlogo pri ohranjanju kakovosti vode in uravnavanju vodnih tokov. Izguba teh ekosistemov lahko privede do onesnaženja voda, povečanja poplav in suš.

Mnoge skupnosti so tesno povezane z lokalnimi ekosistemi in vrstami. Izguba biotske raznovrstnosti lahko negativno vpliva na kulturno identiteto in duhovno dobrobit skupnosti. Poleg tega številne turistične dejavnosti temeljijo na naravnih lepotah, kar pomeni, da upad biotske raznovrstnosti lahko vpliva na turizem in lokalna gospodarstva. Ekosistemske storitve, kot so opraševanje, regulacija vode, zaščita pred nevihtami in drugi, imajo veliko gospodarsko vrednost. Izguba teh storitev lahko povzroči visoke stroške za človeštvo, saj bodo potrebni dragi tehnični rešitve za nadomestitev teh naravnih funkcij.

Ohranjanje zdravega planeta je ključnega pomena za dolgoročno vzdržnost človeške civilizacije. Zdravi ekosistemi zagotavljajo temeljne življenjske vire, uravnavajo podnebje in podpirajo biološke procese, ki so bistveni za življenje. Človeštvo ima moralno odgovornost do ohranjanja življenja na Zemlji, saj ima vsaka vrsta inherentno vrednost in pravico do obstoja. Poleg tega je ohranjanje biotske raznovrstnosti ključno za prihodnje generacije, ki bodo potrebovale zdrave in funkcionalne ekosisteme. Ohranjanje zdravja planeta in biotske raznovrstnosti ni le ekološko in etično vprašanje, temveč tudi ključni dejavnik za preživetje in blaginjo človeštva.