Rjaveče ekološke bombe na dnu oceanov

Decembra 1918 se je vojaška ladja HMS Cassandra odpravila proti Talinu, da bi podprla estonska prizadevanja za odcep od boljševiške oblasti ob koncu prve svetovne vojne. Naletela je na mino in potonila ob otoku Saaremaa. Večina njene 400-članske posadke je preživelo, 11 članov pa jih je potonilo skupaj z njo. Približno 100 metrov globoko so razbitino ladje odkrili šele leta 2010. V njej pa je bila skrita okoljska časovna bomba, ki je aktivna še danes – ostanki goriva, piše Euronews.

Matt Skelhorn, raziskovalec, ki je trenutno na krovu ladje, ki raziskuje HMS Cassandra, opisuje, da je plovilo izjemno ohranjeno, tako kot številna druga plovila v Baltiku. Razbitina razpada zelo počasi, zato ni verjetno, da bi se kmalu zrušila ali povzročila katastrofalno razlitje. Vendar pa njeno nenavadno dobro stanje pomeni tudi, da so na krovu bolj verjetno ostale velike količine nafte kot v močno poškodovanih razbitinah, ki jih najdemo drugod po svetu. Zdaj se bojijo, da se nafta počasi izliva v morski ekosistem. Njihov cilj je bil ugotoviti, v kakšnem stanju je razbitina. Ekipa namreč upa, da bodo ugotovitve pomagale pri oblikovanju načina obvladovanja morebitnih tveganj za HMS Cassandro v prihodnosti. V sodelovanju z estonsko vlado si prizadevajo za načrt upravljanja, ki bo preprečil puščanje in potrebo po čiščenju katastrofalnega razlitja nafte iz te in podobnih razbitin.

Te razbitine namreč vsebujejo gorivo, ki lahko povzroči okoljsko škodo, če pušča ali pride do katastrofalnega izpusta. Raztresene od Baltskega morja do južne Azije in Pacifika, nekatere že puščajo in ogrožajo morske ekosisteme, ribištvo in bližnje skupnosti. Pod valovi leži približno 8500 ladijskih plovil, večina iz prve in druge svetovne vojne, ocenjujejo znastveniki. 

A dejansko število je verjetno še večje. Globalna skupina strokovnjakov, je na konferenci ZN o oceanih v Nici v začetku tega meseca izdala nujen poziv k ukrepanju za reševanje te strupene globalne zapuščine konfliktov. Razbitine, ki ležijo na dnu naših oceanov, že desetletja postopoma korodirajo. Naravno je, da se materiali zaradi dolgotrajne potopitve v vodo propadajo. Vendar se je hitrost razpadanja razbitin začela pospeševati. Krivi so naraščajoče temperature oceanov in spreminjajoča se kislost vode – oboje je neposredna posledica podnebnih sprememb. Ekstremni vremenski dogodki, kot so tajfuni in nevihtni valovi, ki so zaradi podnebnih sprememb pogostejši in intenzivnejši, dodatno obremenjujejo te že tako oslabljene strukture, poudarjajo znanstveniki. Podnebne spremembe skupaj z naraščajočo industrializacijo oceanov, ribolovom z vlečnimi mrežami pri dnu in novimi grožnjami, kot je rudarjenje v globokem morju, znatno povečujejo tveganja, povezana s PPW, opozarjajo strokovnjak. 

ZN so ob svetovnem dnevu oceanov ta mesec pozivale odločevalce, da tudi pri odločanju o usodi oceanov ne pozabijo na vlogo oceanov kot čudeža sveta. "V trenutnem obdobju kriz je človeštvo vse bolj izolirano od narave in zaprto v samoohranitev. Ni ga bolj jasnega dokaza o naših sebičnih in kratkovidnih dejanjih kot v obupnem stanju oceanov," so izpostavili.

Po njihovih opozorilih vsi sestavni elementi oceanov - od morskega življenja, ki proizvaja kisik, zdravilo in hrano, do njegove infrastrukture, ki veže ogljik in varuje obale - podpirajo človeštvo na različne načine. "Toda namesto da bi z oceani ravnali s hvaležnostjo in občudovanjem, smo ravnali z nevednostjo in pohlepom. Kljub neštetim opozorilom smo se odločili, da bomo izčrpali njihovo bogastvo, opustošili ekosisteme in onesnažili njihove globine," so izpostavili pri ZN.

Opozarjajo, da si ne moremo več privoščiti, da bi oceane jemali za nekaj samoumevnega. "Bistvenega pomena je, da mobiliziramo vse akterje za ohranjanje in trajnostno uporabo oceana, da bodo imele prihodnje generacije priložnost uživati v njegovih čudesih, namesto da bi se spraševale, kaj je bilo izgubljeno," so podčrtali po poročanju STA.