Taljenje ledenikov lahko pripišemo globalnemu segrevanju ozračja in je tako ključni pokazatelj podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek. Najočitnejša posledica tega procesa je dvig gladine svetovnih morij, taljenje ledenikov pa ima še številne druge posledice, ki niso tako očitne. Greenpeace je objavil serijo fotografij, ki izrisujejo zaskrbljujoče taljenje polarnega ledu na Arktiki, poroča Euronews. Fotografije, posnete v norveški regiji Svalbard, ne prikazujejo le taljenja ledu v zadnjem stoletju, ampak tudi ogromne spremembe v pokritosti z ledom v samo zadnjih dveh desetletjih. 

Greenpeace je pred 20 leti dokumentiral stanje pokritosti z ledom. Tako se je leta 2002 fotograf Christian Åslund odločil poustvariti zgodovinske fotografije regije izpred stoletja, da bi prikazal, kako se je pokritost z ledom v tem obdobju spremenila. Tja se je znova vrnil leta 2022, da bi ujel novo stanje. Kar je našel, pa ga je pustilo brez besed. Kot je povedal, se je bilo zanj presunljivo vrniti na isto lokacijo in biti očividec podnebnih sprememb, ki jih je ujel s fotografijami. Spregovoril je za britanski Guardian in razkril: "Pričakoval sem, da se bo ledenik v tem času umaknil do določene mere, vendar nikakor ne v takšni meri. Doživel sem popolni šok."

Ko je Åslund leta 2002 fotografiral regijo, ljudje sprva niso verjeli, kaj je ujel v objektiv. Mnogi so ga celo obtožili, da jih je ponaredil, češ da je fotografije naredil poleti, medtem ko so zgodovinske fotografije nastale pozimi. Toda ledeniki, pojasnjuje, niso kot sneg in led, ki se poleti umakneta in se naslednjo zimo vrneta. Poleg tega je Svalbard v zimskih mesecih skoraj v popolni temi, tako da fotografiranje niti ne bi bilo mogoče. To poletje je Svalbard sicer že tretje leto zapored beležil najtoplejše vremenske razmere doslej. Åslund upa, da bodo njegove vizualne upodobitve podnebnih sprememb pomagale pospešiti ukrepanje za reševanje podnebne krize, preden bo to prepozno.

Umikajoči se ledeniki na skrajnem severu Evrope se morda zdijo daleč stran, vendar bomo vpliv takšnega taljenja občutili vsi. Poleg dviga morske gladine taljenje arktičnega ledu ustvarja povratno zanko, ki pospešuje težavo. Taljenje ledu namreč razkriva nove dele temnega oceana, ki svetlobo in toploto ne odbijajo od Zemlje, ampak jo absorbirajo. To še dodatno segreva morsko gladino in ozračje.

Izginjajo tudi ledeniki bližje nam 

Ledeniki se zaradi naraščajočih temperatur v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb hitro talijo. Lani objavljena ocena Švicarske mreže za opazovanje ledenikov (Glamos) denimo kaže, da so se švicarski ledeniki leta 2023 skrčili za štiri odstotke, potem ko se so leto pred tem stalili za doslej rekordnih šest odstotkov, je poročala STA. 

Po ocenah mreže Glamos se nekateri švicarski ledeniki krčijo tako hitro, da bodo najverjetneje izginili tudi ob doseženem cilju pariškega podnebnega sporazuma, ki omejuje globalno segrevanje glede na predindustrijsko raven na 1,5 stopinje Celzija. Določeni ledeniki, kot je največji alpski ledenik Aletsch, bi lahko izginili že v tej generaciji.

Ledenik Marmolada v italijanskih Dolomitih se zaradi vse višjih povprečnih temperatur vztrajno krči in bi se lahko do leta 2040 v celoti stalil. V zadnjih petih letih je izgubil približno 70 hektarjev površine, kar ustreza velikosti 98 nogometnih igrišč.

Največji ledenik v Dolomitih dnevno izgubi od sedem do deset centimetrov globine, v zadnjih petih letih pa je izgubil približno 70 hektarjev površine, poročata italijanska tiskovna agencija Ansa in avstrijska APA.

Po oceni okoljevarstvenih organizacij Legambiente, Mednarodne komisije za varstvo Alp (CIPRA) in Italijanskega odbora za ledenike (CGI) bi lahko ledenik do leta 2040 popolnoma izginil. Od začetka znanstvenih meritev leta 1888 je sicer izgubil že več kot 80 odstotkov površine in več kot 94 odstotkov prostornine.

Poleg Marmolade sta ogrožena tudi dva druga velika ledenika v Alpah, italijanski Adamello in švicarski Forni. Zlasti na prvem je zaradi zmanjšanja njegovega obsega danes mogoče hoditi po ledu, ki je nastal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Medtem vztrajno izginjajo tudi ledeniki v Avstriji, je še poročala STA. 

Izginjata tudi edina slovenska ledenika 

Kot je za naš portal že pojasnil Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika, se tanjšata tudi oba slovenska ledenika pod Triglavom in Skuto, še posebej od druge polovice osemdesetih let 20. stoletja. Kot je spomnil, smo pravo ledeno površje nazadnje videli v začetku jeseni 2019, od takrat ju bolj ali manj v celoti prekriva sneg zadnjih snežnih sezon in je torej led – kar ga je še ostalo – varno shranjen. A poudarja, da je to prehoden pojav, ki se je v zadnjih desetletjih zgodil že nekajkrat: ''Na dolgi rok pa izginjata.''

Kot pojasnjuje Pavšek, se, ko izginejo ledeniki, pokaže razgaljeno, pri nas torej skalnato in z gruščem posuto površje, ki je veliko bolj dovzetno za erozijo in denudacijo. Ob izrednih padavinskih dogodkih imajo hudourniške vode tako na voljo še več gradiva za prenos v doline in kotline, kjer so poseljena območja: "Seveda tam narava hitro vzpostavi novo ravnovesje oziroma sistem, ki pa je sprva bolj občutljiv, kot je bil pred tem 'ledeniški'. A ta sprememba, torej izginotje ledenika, ne vpliva le na okoliško in bližnje območje, temveč tudi širše – na celotno gorovje in nižji svet, ki ga obdaja oziroma do koder segajo vodotoki, ki jih napajajo tudi ledeniške vode."

Taljenje ledenikov je pereč globalni okoljski problem, in kot pove Pavšek, je trenutno najbolj skrb vzbujajoče taljenje ledenikov na polarnih območjih na obeh poloblah, arktični in antarktični: ''Tu gre za ogromne razsežnosti. Izginotje antarktičnega ledenika Thwaites, katerega površina meri več kot deset Slovenij in ki je kar stokrat večji od ledene police Larsen B, katere spektakularno razpadanje smo prav tam pred leti spremljali s 'satelitskimi' očmi, bi povzročilo več kot polmetrski dvig gladine svetovih morij. Taljenje permafrosta sprošča tudi metan, razmeroma kratkoživ, a zelo reaktiven plin, ki je tudi pod oceanskim dnom."