"Izteka se leto, ko tudi največji okoljski optimisti izgubljajo argumente. Tako ali tako izgubljamo na vseh področjih, ne le na okoljskem. Izgubljamo demokracijo, začasno pa tudi vero vanjo, izgubljajo se odgovornost, varnost, človekove pravice in socialna pravičnost. Bogati so se naučili manipulirati z našimi političnimi sistemi in uspešno rešujejo svoj dolgoletni problem – demokracijo. Nepovratno pa izgubljamo našo življenjsko oporo – ekosisteme, led in sneg, Zemljino ozračje. In to ne glede, kdo je na oblasti. Če smo prej izgubljali počasi, zdaj izgubljamo hitro," razmišlja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. 

Klimatska kriza se je v zadnjem letu izrazito poslabšala. Ne gre le za to, da bo leto 2024 najtoplejše, odkar imamo meteorološke meritve. Energijsko neravnovesje, ki vodi v segrevanje, se je povečalo za 12 odstotkov, višje so koncentracije prav vseh toplogrednih plinov, temperaturni dvig in dvigovanje morske gladine pa se stopnjujeta, našteva črn izkupiček preteklega leta. 

Če izpusti ne začno upadati, imamo le še šest let možnosti, da dosežemo omejitev dviga temperature na 1,5 stopinje, opozarja: "In če želimo doseči cilj še razmeroma varnega dviga temperature, se morajo izpusti do leta 2030 zmanjšati že za vsaj 40 odstotkov, začenši že od leta 2025. Je še kdo, ki se vsaj malo spozna na fizikalna dejstva podnebnega sistema, optimist?"

Podnebna konferenca, na kateri mrgoli lobistov 

Zgodovina se nujno ne ponavlja, zato pa se vsako leto vrstijo podnebne konference s podobno dramaturgijo, o COP 29, ki letos poteka v Azerbajdžanu, pravi Kajfež Bogatajeva. "Po novem v naftni deželi se zgrinjajo najrazličnejše skupine ljudi, ki naj bi jih skrbeli usoda planeta, blagostanje prihodnjih generacij in nasploh svetovna pravičnost." Prvo skupino, ki prihaja na pogajanja, sestavljajo državni uradniki različnih ravni, tudi ministri. Tam so zato, ker je to njihova služba. Drugo skupino sestavljajo tisti, ki jim ukvarjanje z zaščito podnebja pomeni poslovno okolje ali poslovno priložnost, beri korist. Recimo jedrski lobi in proizvajalci obnovljivih virov energije. Tretja skupina ni bistveno drugačna od druge, le da njim korist prinaša, da se podnebni ukrepi ne sprejmejo. Sem spadajo razni lobisti fosilne energije, pa odkriti zanikovalci podnebne znanosti in seveda tudi predstavniki držav, ki recimo spadajo v skupino OPEC. Naslednja skupina so politiki, ki želijo na pogajanjih predvsem biti opaženi, si morda malo dvigniti ugled in situacijo izkoristiti tudi za razne diplomatske manevre, seveda ne kaj dosti povezane s podnebjem. In potem je vedno zraven še številčna skupina firbcev. Tam so zato, ker so lahko, ponazarja dramaturgijo podnebne konference. 

Podnebne konference pokazatelji svetovne kulture neukrepanja

Vsaka pogajanja ponudijo kak na videz pomemben dosežek, ki pa nikakor ne sme biti boleč za nikogar: "In najlažje je zbrati denarni fond za revne ali prizadete in ga modro porabiti za projekte, ki ta denar po malem vrnejo podjetjem iz razvitih držav."  Potem je tu zakulisno dogajanje, za katerega menijo, da je bolj pomembno kot dogajanja na glavnem odru: "V dramaturgiji ne sme manjkati zapletov – pogajanja morajo biti težavna, zavleči se morajo v noč in ne sme manjkati klicev k razumu. Še več, podaljšati se morajo za kak dan, da nihče ne more dvomiti, da je bilo kaj vnaprej dogovorjenega. In na koncu se mora pokazati luč in pot iz brezna obupa, če ne drugačna, pa vsaj, da se bodo pogajanja nadaljevala."  V Dubaju lani na primer so se strinjali, bo svet začel postopoma opuščati fosilna goriva. Kdo, kdaj, v kakšni meri, pa naj si zamisli sam. In za ta zgodovinski preboj smo potrebovali skoraj 30 let časa, spomni Kajfež Bogatajeva. 

Kot ugotavlja, podnebna pogajanja nimajo več kaj dosti opraviti s podnebno znanostjo. "Namreč vsako leto od konferenc COP znanstveniki dokaj naivno pričakujemo izpolnitev naših priporočil. Pričakujemo nedvoumne izjave držav o tem, kako bodo najprej zmanjšale in okrog leta 2050 tudi opustile fosilna goriva, skupaj z resnimi novimi zavezami najbogatejših držav, da bodo pomagale najrevnejšim. Ta naša pričakovanja ponavljamo vsako leto že od nastanka Pariškega sporazuma leta 2015, a po letošnjih podnebnih katastrofah, ki so na vseh celinah pokazale resnost krize, je upanje spet večje. A pogovor v Azerbajdžanu teče okrog denarja, torej okrog posledic podnebnih sprememb, o bistvu – vzrokih, pa morda naslednje leto. Če sploh kdaj," sklene klimatologinja.