Nepregledne zaplate v puščavi Atacama so posejane z odvrženimi oblačili. V bližini Alto Hospica je po poročanju lokalnih medijev odloženih na več tisoče ton oblačil. Tu se razprostira ogromno odlagališče rabljenih oblačil. Tja prispejo iz držav z zahoda. Kar zavržejo potrošniki na drugem koncu sveta, svojo pot zaključi tukaj. Kot smeti sredi cesti. 

Kot poročajo lokalni mediji, je to odlagališče pričelo rasti že pred štirimi leti. Sredi ceste, pred očmi celega sveta. Smeti, oblačila, pomešana z gumami ... Takšni prizori so v puščavi Atacama stalnica že štiri leta. Kot piše Enex, tam končajo oblačila, ki so neustrezna za predelavo. 

Kar ostane na ogromnih kupih, sčasoma zažgejo. A ker so oblačila izdelana večinoma iz umetnih, plastičnih materialov, takšna vlakna pri gorenju onesnažujejo zrak, pri tem pa nastajajo strupene snovi. Lokalne oblasti si sicer prizadevajo za dokončno zaprtje tega odlagališča. 

Najboljši nakup je nakup, ki ga ni

Samo v Sloveniji smo leta 2019 zavrgli 12,3 kg oblačil na prebivalca. Svetovna tekstilna in oblačilna industrija je odgovorna za 92 milijonov ton odpadkov letno, od tega 5,6 milijona ton v Evropi.  20 % odpadnih voda in 10 % emisij CO2 je posledica tekstilne industrije.

Potrošniki danes v povprečju kupijo 60 odstotkov več oblačil kot pred 15 leti. Na svetu vsako leto proizvedemo približno 150 milijard kosov oblačil in z njimi ustvarimo 93 milijonov ton odpadkov. V zadnjih 20 letih se je naša potrošnja oblačil povečala za kar 400 odstotkov, hkrati pa raziskave kažejo, da vedno več kupljenih oblačil sploh nikoli ne oblečemo ali jih oblečemo le enkrat. Po raziskavah v Veliki Britaniji sodeč, v to kategorijo spada kar 42 % kupljenih oblačil, opozarjajo v društvu Ekologi brez meja.

V Sloveniji predstavlja nakup rabljenih oblačil zgolj 0,62 % vseh oblačil. In samo 0,12 % jih prihaja iz izmenjav, pravi mag. Živa Kavka Gobbo, predsednica okoljske organizacije Focus in vodja programa Globalna odgovornost in potrošnja. "Da bi bil naš negativni vpliv čim manjši, je pomembno, da smo potrošniki predvsem pozorni na zgoraj omenjene korake, torej, da se vedno vprašamo ali oblačilo potrebujemo, in če ga, da najprej poiščemo okolju prijaznejše alternative klasičnega nakupa." 

Pogosto so, kot pojasnjuje, prakse oglaševanja in prodaje izdelkov, ki so označeni kot reciklirani ali okolju prijazni, zgolj t. i. greenwashing: "Take oznake pogosto spremljajo oblačila, ki predstavljajo le manjši del kolekcij. Sicer so zagotovo boljša z vidika vpliva na okolje kot izdelki brez tega certifikata, a še vedno ne moremo reči, da so nevtralna. Zato je pomembno razmisliti, kaj zares potrebujemo, in pred nakupom z oznako preveriti ali lahko tak izdelek dobimo preko izmenjave, iz druge roke, predelanega."

 Kot je že večkrat poudarila Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, majica za pet evrov  v naši omari brez izjeme pomeni otroško delo, kršenje človekovih pravic in grozen vpliv na okolje: "Za izdelavo ene majice se nenazadnje porabi 2700 litrov vode. Če se oblačil hitreje naveličamo, obstaja veliko izmenjevalnic, v okviru katerih si lahko oblačila zamenjamo in si privoščimo takšno novo kolekcijo," svetuje. 

Kot dodaja Brecljeva, je recikliranih oblačil na tržišču relativno malo, zato so najboljša izbira izdelki iz druge roke. Boljša izbira je tudi ekološki bombaž, ki ima precej manjši ogljični odtis kot konvencionalni, ki je resnično problematičen, saj porabijo za njegovo pridelavo ogromno vode in pesticidov.

Ko govorimo o oblačilih, ne moremo mimo kršitve človekovih pravic. Izdelki iz pravične trgovine so tako tisti, ki zagotavljajo, da ni kršenja človekovih pravic, kot je denimo otroško delo, je še poudarila.