Človeštvo se pogosto ravna po principu: če ne vidim, ne obstaja. Vzemimo za primer onesnaževanje morja in odlaganje odpadkov na morsko dno. Ker teh odpadkov pogosto ne vidimo, se te težave niti ne zavedamo. A globoko morje ni nek oddaljen, tuji svet, pač pa je tesno povezano s preostalim planetom. 

Globoko morje je dolgo veljalo za nekakšno ločeno območje od sveta na površju, nekakšen temen nevidni prostor, kjer živijo čudna, nezemeljska bitja. In tudi, ko je postalo znano, da morsko dno skriva veliko neraziskanih živalskih in rastlinskih vrst, smo z njim še vedno ravnali kot s priročnim krajem za odlaganje odpadkov, ki so prenevarni ali predragi za skladiščenje na kopnem. 

Jedrski in drugi nevarni odpadki na dnu oceanov

V letih po prvi in drugi svetovni vojni so Britanci, Američani, Sovjeti, Avstralci in Kanadčani v globino morja po vsem svetu odložili na stotisoče ton starega kemičnega orožja – bodisi v posameznih sodčkih ali pa s potapljanjem celih ladij, naloženih z gorljivimi plini in živčnimi bojnimi strupi, kot je npr. sarin, piše britanski The Guardian. Čeprav so s to prakso zaradi pritiska javnosti leta 1972 prenehali, je bilo na stotine ribičev v Evropi, ZDA in drugod po svetu hospitaliziranih po tem, ko so v svoje mreže potegnili strdke gorljivih plinov ali školjke, ki so bile z njimi onesnažene.  

Globine oceana so izkoriščali tudi za odlagališče velikih količin jedrskega materiala. Raziskava iz leta 2019 je pokazala, da je na dnu Arktičnega oceana vsaj 18.000 radioaktivnih predmetov, mnoge pa je tja odložila nekdanja Sovjetska zveza oziroma današnja Rusija. Med temi so tudi plovila, kot je na primer K-27, 110-metrska jedrska podmornica, ki jo je poganjal eksperimentalni reaktor, hlajen s tekočo kovino. Potopljena je bila leta 1982 s še vedno delujočim reaktorjem. Leta 2000 se je v Barentsovem morju po eksploziji med vojaško vajo potopila jedrska podmornica K-141 Kursk, na morskem dnu je tako pristal reaktor z jedrskim gorivom. Tri leta pozneje se je v še eni nesreči v Barentsovem morju potopila podmornica K-159 skupaj z 800 kilogrami izrabljenega jedrskega goriva. 

Vodja norveškega Urada za jedrsko varnost pravi, da je le vprašanje časa, kdaj bodo ti predmeti začeli sproščati svojo strupeno zapuščino v vodo, piše The Guardian. Nekateri pa stanje označujejo za "Černobil v počasnem posnetku na morskem dnu". 

Med letoma 1948 in 1982 je britanska vlada v globine oceanov odvrgla skoraj 70.000 ton jedrskih odpadkov. V manjših količinah so podobno počele tudi ZDA, Švica, Japonska in Nizozemska, če omenimo le nekaj držav. In čeprav so pozneje z mednarodnimi pogodbami prepovedali odlaganje radioaktivnega materiala v morje, britanska vlada razmišlja o tem, kako bi okoli 750.000 kubičnih metrov jedrskih odpadkov, vključno z več kot 100 tonami plutonija, odložila pod morskim dnom pri Cumbriji. Njihovi argumenti so, da tovrstno geološko odlaganje radioaktivnih odpadkov omogoča, da se njihova stabilnost in varnost ohrani več sto tisoč let. A posamezni dogodki, kot je uhajanje radioaktivnega materiala leta 2014 na odlagališču v Novi Mehiki, ki leži pol kilometra pod solnimi plastmi, kažejo, da je treba tovrstna zagotovila jemati zelo previdno. 

Leta 2019 so kitajski znanstveniki v telesih dvoživk, ki živijo na dnu Marijanskega jarka, odkrili radioaktivni ogljik-14, ostanek detonacije jedrskih bomb iz 40. in 50. let prejšnjega stoletja. Nedavne študije so v Japonskem jarku, v sedimentih na globini več kot 7000 metrov, našle tudi radioaktivni cezij iz jedrske nesreče v Fukušimi.

Tudi številne kemikalije se kopičijo v globokem morju. Nekatere najbolj zaskrbljujoče med njimi so t.i. večne kemikalije, kot so poliklorirani bifenili (PCB). Sprva so jih uporabljali za hlajenje in izolacijo v 20. letih prejšnjega stoletja, v 40. letih pa so jih vključili v barve, lepila, PVC prevleke na električnih žicah in številnih drugih izdelkih. 

Njihova razširjena uporaba je pomenila, da je tudi v naravo prišla velika količina teh kemikalij. To pa je postalo jasno šele v 50. letih prejšnjega stoletja, ko je danski znanstvenik Sören Jensen našel sledi PCB v ščuki, ki so jo ulovili na Švedskem. Nadaljnje raziskave so pokazale, da so bile te kemikalije prisotne ne le v ribah, pač pa tudi pticah in celo človeških telesih. Posledično so v naslednjih desetletjih po Jensenovem odkritju v mnogih državah prepovedali in regulirali uporabo PCB. A to ne pomeni, da so te kemikalije izginile. Visoke koncentracije teh so namreč našli tudi v rakcih, ki so jih našli na dnu Marijanskega jarka (najgloblji poznani del svetovnih oceanov).

Pnevmatike, ribiške mreže, stekleničke za dojenčke ... 

Seveda pa niso le jedrski odpadki tisti, ki se skrivajo na morskem dnu. Še veliko več je tam plastike in drugih predmetov, kot so pnevmatike, ribiške mreže, športne torbe, igrače, žoge za plažo, stekleničke za dojenčke in podobno. Japonska agencija za pomorsko-zemeljsko znanost in tehnologijo ocenjuje, da v nekaterih regijah število takšnih odpadkov presega 300 na kvadratni kilometer. 

Vsa tista plastika, ki jo vidimo na površju morja, je le "kaplja v morju" v primerjavi s količino v globokem morju. Ko se je raziskovalec Victor Vescovo leta 2019 potopil na dno Marijanskega jarka je tam poleg do takrat še neznane vrste rakcev našel tudi plastično vrečko in ovitke sladkarij. V eni od prejšnjih ekspedicij v Marijanski jarek, leta 2016, je odprava ameriške Nacionalne uprave za oceane in atmosfero na globini 4947 metrov našla konzervo predelane mesnine. 

Študije kažejo, da skoraj 99,8 odstotka od več kot 11 milijonov plastike, ki vsako leto pristane v oceanih, izgine v globoko morje. Večji plastični predmeti preprosto potonejo, mikroplastika pa tja potuje po bolj posrednih poteh – bodisi z izločki morskih živali ali strjeni v drobcih razpadajočega zooplanktona in alg. Nekateri modeli predvidevajo, da ta proces vsako leto prenese več kot 400.000 ton plastike v globoko morje, piše The Guardian. 

In če se zavedamo, da je globoki ocean največje okolje na našem planetu, saj predstavlja 95 odstotkov oceanske biosfere, ter da snovi v njem krožijo, potem ga moramo kot takšnega tudi spoštovati. Vsi ti odloženi in "pozabljeni" odpadki se bodo namreč slej kot prej znašli na našem krožniku.