Slovenci smo nedvomno čebelarski narod, saj imamo že več kot čebelarjev na tisoč prebivalcev. Po podatkih centralnega registra čebelnjakov je bilo leta 2022 v Sloveniji 11.359 čebelarjev, ki so skrbeli za 213.581 čebeljih družin. Število medonosnih čebel se v Sloveniji iz leta v leto povečuje, a ne zato, ker bi bile okoljske razmere zanje bolj ugodne. "Število čebelarjev se je v dveh desetletjih povečalo s 7000 na več kot 11.000, ker je postalo čebelarjenje popularno. Marsikdo misli, da če bo začel čebelariti, bo s tem pomagal čebeli in naravi. Ampak ni vedno tako," pravi dr. Danilo Bevk, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo in predsednik društva Čmrljica – slovenskega društva za varstvo opraševalcev. "Če gledamo divje čebele, torej, čmrlje, čebele samotarke, pa njihovo število gotovo upada," je dodal. 

Pogosto se ob tem, ko se omenja čebele, izpostavlja, da je vsaka tretja žlica hrane odvisna od njih. A ta trditev je precej poenostavljena, opozarja Bevk. "Bolj pravilno bi bilo reči, da je vsaka tretja žlica hrane odvisna od opraševanja žuželk. Čebele so samo ene od opraševalcev. Več kot polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci, torej divje čebele, čmrlji in čebele samotarke, muhe trepetavke, metulji, hrošči, včasih tudi ose," je izpostavil. Zato, kot pravi, ni dovolj, da varujemo samo medonosne čebele, če želimo zanesljivo opraševanje v kmetijstvu. Veliko več pozornosti bi morali posvetiti tudi divjim opraševalcem, saj njihovo število upada. "Velika gostota medonosnih čebel, ki je v Sloveniji, vloge divjih opraševalcev namreč ne more nadomestiti. Med drugim zato, ker čebele ne znajo oprašiti vseh rastlin ali pa niso aktivne ob slabem vremenu. Spomladi, ko cveti sadno drevje, je pogosto slabo vreme, in če ni čmrljev, potem sadno drevje ni oprašeno," je izpostavil. 

Od opraševanja žuželk je odvisnih približno 90 odstotkov rastlin. "Na dolgi rok, če ne bi bilo opraševalcev, bi pestrost rastlin začela upadati. Nekatere bi izginile prej, nekatere pa pozneje. Nekateri si predstavljajo, da če ne bi bilo opraševalcev, ne bi bilo hrane. To ne drži, saj je od opraševanja odvisna ena tretjina hrane, kar je še vedno veliko, sploh glede na to, da hrane že sedaj primanjkuje. Bolj kot količina pa bi, če ne bi bilo opraševalcev, upadla pestrost hrane. Ne bi bilo sadja ali pa bi ga bilo manj, kar bi zelo vplivalo tudi na naše zdravje, ker bi nam primanjkovalo določenih vitaminov in drugih pomembnih hranil," opozarja Bevk. 

'Nekatere vrste so v Sloveniji verjetno že izumrle'

Naš sogovornik se raziskovalno ukvarja prav z divjimi opraševalci. Kot pravi, smo doslej v Sloveniji našteli 575 vrst divjih čebel, od tega je vsaj 35 vrst čmrljev, več kot 500 vrst pa je čebel samotark. Ker ni rednih monitoringov, podatki niso popolni. "Ocenjujemo, da so nekatere vrste v Sloveniji verjetno že izumrle, pa tega še nismo uspeli dokazati, ker je premalo podatkov. To so vrste, ki že dolgo časa niso bile opažene. Ampak ne vemo, ali zato, ker je premalo raziskav, ali zato, ker so dejansko izginile," pravi.

Divje opraševalce najbolj ogroža pomanjkanje hrane. "Za to je več razlogov. Glavni razlog je, da se je zelo spremenilo okolje. Mnogi travniki so danes bolj gnojeni, bolj zgodaj in bolj pogosto košeni, ne zacvetijo in opraševalcem ne zagotavljajo hrane. So neke vrste zelena puščava. Tudi na vrtovih imamo veliko angleških zelenic, ki so zelena puščava za opraševalce. Tako da to ni samo vprašanje kmetijstva. Drugi razlog za pomanjkanje hrane so podnebne spremembe, ki se kažejo kot zgodnje pomladi, ki jim rado sledijo pozebe, ki uničijo cvetove in s tem vir hrane. In pa dolgotrajne poletne suše, ki tudi negativno vplivajo na cvetenje in medenje. Ponekod verjetno k pomanjkanju hrane prispeva velika gostota medonosne čebele, s tem pa ostane manj hrane za divje opraševalce," je naštel Bevk. 

Pri tem je opozoril, da so na splošno bolj ogrožene vrste, ki so bolj zahtevne glede prehrane. "Recimo, če so bolj vezane na eno rastlino ali na nekaj sorodnih rastlin. In če te rastline izginejo ali jih je premalo, potem te vrste ne najdejo hrane. Ogrožene so tudi vrste, ki imajo bolj specifične zahteve glede gnezdenja in če takih gnezdišč ni več, potem tudi take vrste izginejo," je pojasnil. 

Kako pomembno je, da je v okolju dovolj hrane za obstoj čebel samotark, kaže tudi poseben projekt. Z namenom, da bi pomagali divjim čebelam, so namreč v podjetju A1 pred poslovno stavbo v ljubljanskem BTC maja lani postavili "hotel" za čebele samotarke. Star in dotrajan logotip so namreč ob svetovnem dnevu čebel spremenili v gnezdišče za divje opraševalce. "Upali smo, da se bodo že letos čebele naselile, saj namen postavitve tega logotipa ni bil samo vizualen. Želeli smo ponuditi dom čebelam samotarkam, ker vemo, da imajo težave z gnezdenjem, predvsem tukaj v BTC in urbanih okoljih, kjer primanjkuje možnosti za gnezdenje," je dejala Ana Boršič iz podjetja A1. 

Bevk, ki je bil strokovni sodelavec pri projektu, pravi, da obstajata dva verjetna razloga, zakaj se čebele letos v njem niso naselile. "Eden je ta, da v tej okolici v preteklosti verjetno ni bilo veliko možnosti za gnezdenje, tako da ni prisotnih veliko čebel, ki bi se lahko naselile. Drugi razlog je pa verjetno tudi to, da ni veliko hrane. Te čebele pa ne letajo daleč po hrano, pač pa zgolj 100, največ 200 metrov daleč. In če ni hrane v bližini gnezdilnice, potem tam ne bodo gnezdile. Medonosne čebele lahko letijo tudi tri kilometre daleč po hrano, zato tu z lahkoto živijo. Samotarke pa potrebujejo hrano v bližini. Upam, da se bodo v prihodnosti izboljšale prehranske razmere in potem sem prepričan, da se bodo slej ko prej naselile tudi v to gnezdilnico," meni Bevk.

Kot pravi Boršičeva, je to dodatna spodbuda za podjetje in tudi celoten BTC, da v prihodnje v okolici povečajo količino hrane oziroma zasadijo več rastlin, ki bi pritegnile čebele samotarke. "To bo absolutno potrebno, ker smo videli, da je očitno, kot pravi Bevk, premalo hrane tukaj in je to velik pokazatelj, da bi bilo dobro v to smer iti v prihodnje," je dejala. Za čebele samotarke pa skrbijo tudi na drugačne načine, med drugim so letos po vsej Sloveniji razdelili 70 gnezdilnic za čebele samotarke. Sicer pa imajo na strehi sedeža podjetja že nekaj let šest panjev, za katere skrbi njihov čebelar. Na leto pridelajo približno 100 kilogramov medu, s katerim se posladkajo zaposleni in njihovi poslovni partnerji. "Lani in predlani so čebele pridelale celo gozdni med, kar je zanimivo, ker si ljudje ne predstavljajo, da bi lahko čebele v BTC pridelovale gozdni med, ampak ga," pravi Boršičeva.

Posebne gnezdilnice za čebele samotarke je na petih lokacijah po Ljubljani, med drugim v Tivoliju, postavila tudi Mestna občina Ljubljana. Gnezdilnice, podobno kot ptičje hišice, lahko na svojem vrtu postavi vsakdo. Bevk pa je ob tem izpostavil, da je bolje postavljati majhne gnezdilnice, ki nimajo preveč lukenj, saj je bolje, da ni preveč čebel na enem mestu.

Podnebni migranti in plenilski sršeni

Tudi podnebne spremembe zagotovo vplivajo na prisotnost in številčnost divjih čebel. V Sloveniji smo pred slabimi 20 leti prvič zaznali letečega 'podnebnega migranta'. Tako Bevk v šali poimenuje zlatopasega čmrlja. "To je čmrlj, ki se širi z jugovzhoda proti severozahodu Evrope in za njegovo širitev so verjetno krive podnebne spremembe. Ker je bolj toploljuben, mu podnebne spremembe omogočajo, da širi svoje območje razširjenosti. Je neke vrste podnebni migrant," pravi raziskovalec. 

Poleg tega so kot novejšo vrsto v Sloveniji opazili tudi azijsko čebelo, veliko smolarico. "A njena širitev verjetno ni povezana s podnebnimi spremembami, je pa že precej razširjena v Evropi. Tudi v Sloveniji je bila opažena že na različnih koncih. Ne vemo pa še, ali ima kak vpliv na naše čebele. Mogoče tekmuje za prostor za gnezdenje," je pojasnil. 

Bolj pa čebelarje in znanstvenike skrbi potencialna prisotnost azijskega sršena. Tudi ta se je začel v zadnjih 20 letih širiti po Evropi. "Leta 2004 se je pojavil v Franciji, potem se je razširil v Italijo, Španijo, Portugalsko, Nemčijo, Belgijo, Veliko Britanijo. Lani je bil prvič opažen na Madžarskem, letos v Avstriji. Tako da bo slej ko prej prišel v Slovenijo," pravi Bevk.

In zakaj je njegovo širjenje v Evropi problematično? "Zato, ker zelo intenzivno lovi čebele, veliko bolj kot evropski sršen. Evropski sršen nima pomembnega vpliva na naše čebele, azijski sršen pa lahko uniči čebelje družine. V Slovenijo bo prišel slej ko prej, težko se bomo temu izognili. Lahko pa upočasnimo njegov prihod, pa potem tudi širjenje po Sloveniji," je poudaril. 

Čebelarje poziva, da so pozorni, če v bližini čebelnjakov opazijo azijskega sršena, in svetuje, da morebiten sum na to javijo veterinarskim službam. "Potem je zelo pomembno, da se najde njihovo gnezdo, preden se razvijejo nove matice. Če se potem to gnezdo pravočasno uniči, se ne bodo izlegle matice in potem naslednje leto ne bo sršenov. Na začetku, ko pridejo prvi sršeni, je zelo ključno, da se ga čim prej zazna," pravi Bevk. 

Azijski sršen se od evropskega razlikuje predvsem po barvi, saj je azijski temnejši. "Pogosto ljudje mislijo, da je azijski sršen večji od evropskega, a je v resnici azijski malenkost manjši. Obstaja sicer tudi orjaški azijski sršen, ampak tega še ni v Evropi," pravi. 

"Slovenija je sicer dokaj ugodno okolje za azijskega sršena, saj imamo veliko medonosnih čebel. To pomeni veliko hrane za njega. Za čebelarje pa bi to pomenilo dodatno težavo, s katero bi se morali spopadati. Azijski sršeni zelo intenzivno napadejo čebelje družine. Ugotovili so, da če pred panjem leta nekaj azijskih sršenov, so čebele tako prestrašene, da sploh ne letajo na pašo. To pomeni, da čebele ne nabirajo hrane in pride do izpada donosa. Tako, da bo to problem za čebelarje, če se pojavi pri nas." A ne le za medonosne čebele, pač pa tudi za divje opraševalce, saj se azijski sršeni hranijo tudi z njimi.

Bevk pa ob tem poudarja, da je zelo pomembno, da se ne preganja evropskega sršena. "Ker je to edini konkurent azijskemu, in manj kot bomo imeli evropskih sršenov, lažje bo azijski prodiral, ker ne bo imel konkurence," pravi Bevk. "Je pa tudi sicer sršen pomemben del ekosistema, ker je velik plenilec, lovi žuželke, recimo tudi listne uši in komarje, in če ne bomo imeli sršenov, se bodo te žuželke, ki so lahko tudi škodljivci v kmetijstvu, bolj namnožile. Žal nekateri čebelarji sršena preganjajo, ampak to je v bistvu bolj medvedja usluga za čebele. Denimo, v Nemčiji imajo čebelarji čisto drugačen odnos do sršenov. Tam imajo nekateri čebelarji doma celo gnezdilnice za sršena, ker vedo, da naredijo veliko več koristi kot škode," je dodal.