Opozarjate, da se v slovenskih gozdovih vsako leto pojavi kakšna nova bolezen ali škodljivec. Kdaj se ta lahko razširi in predstavlja grožnjo gozdovom?

V slovenskih gozdovih intenzivno izvajamo spremljanje prisotnosti škodljivih organizmov rastlin, še posebej pa pozornost namenjamo iskanju bolezni in škodljivcev, ki jih v naših gozdovih še ni, a bi morebiten vnos takih organizmov lahko povzročil nesprejemljive gospodarske, okoljske in družbene učinke. Mednarodne transportne poti, trgovina, turizem ... prispevajo k razširjanju in vnosu tujerodnih bolezni in škodljivcev v naše gozdove. Na njihovo ustalitev pa vpliva to, ali so v naših gozdovih primerne gostiteljske rastline in okoljski pogoji, ali so prisotni naravni sovražniki teh novo vnesenih organizmov in nenazadnje, ali so gostiteljske rastline oziroma ekosistemi oslabljeni in kot taki dovzetnejši za okužbe ali napade žuželk. 

Kako v slovenskih gozdovih nadzorujemo morebitne vdore škodljivcev? 

Letno v slovenskih gozdovih izvedemo okoli 600 pregledov in odvzamemo približno ravno toliko vzorcev ter postavimo okoli 150 pasti za spremljanje tujerodnih žuželk oziroma prenašalcev bolezni rastlin. Rezultat teh intenzivnih spremljanj pa so seveda tudi najdbe bolezni ali škodljivcev gozdnega drevja, ki jih prej v slovenskih gozdovih nismo zaznali oziroma poznali. Ob vsaki najdbi novega škodljivega organizma za slovenske gozdove ocenimo tveganje, ki ga tak organizem lahko predstavlja. Velikokrat gre za najdbe takih škodljivih organizmov, ki glede na izkušnje drugih držav niso prepoznani kot večja grožnja za stabilnost naših gozdov, zato v takih primerih spremljamo številčnost populacije in njihove morebitne vplive na gozdove. 

So pa nekatere vrste tujerodnih škodljivih organizmov rastlin že na evropski ravni prepoznane kot izjemno tvegane tako z vidika gospodarstva kot tudi okoljskega vidika in te vrste so umeščene na evropski seznam karantenskih škodljivih organizmov rastlin. Za te vrste imamo tudi na državni ravni pripravljene načrte izrednih ukrepov, ki predvidevajo tako organizacijsko kot tehnično ukrepanje v primeru vnosa teh organizmov v Slovenijo. Ravno tako izvajamo ti. simulacijske vaje, kjer preverimo učinkovitost in izvedljivost načrtov ukrepov. 

Kako bolezni in škodljivci pridejo v naše gozdove? Je za to odgovoren človek?

 Drži, največkrat je za razširjanje odgovoren človek: s trgovino, transportom, s sadilnim materialom (sadikami), ... Pa tudi z obleko, obutvijo, vozili, mehanizacijo, orodjem... Ko enkrat ti organizmi pridejo na novo območje, pa se razširjajo tudi po naravni poti. 

Kako pa lahko slovenske gozdove pripravimo na takšne vdore?

Gospodarjenje s slovenskimi gozdovi je sonaravno in trajnostno, pri gospodarjenju se upoštevajo vse funkcije (storitve), ki jih gozdovi nudijo. Zato so slovenski gozdovi večinoma raznovrstni in raznodobni, kar ima iz vidika posledic novih bolezni in škodljivcev blažilen učinek. Taki gozdovi bodo kljub poškodbam in negativnim vplivom teh organizmov namreč še vedno v neki meri omogočali večino storitev in dobrin oziroma bodo posledice za ljudi in okolje manj očitne. 

Pa lahko kljub temu pričakujemo negativne posledice? 

Pričakujemo lahko spremembe v sestavi in kakovosti gozdov. Na te najbolj ogrožajoče škodljive organizme za slovenske gozdove se moramo pripraviti: struktura in hierarhija ukrepanja morata biti jasni, ukrepi morajo biti izvedljivi za slovenske razmere in morajo biti učinkoviti. Ravno tako moramo na te ukrepe pripraviti širšo javnost, saj bodo ukrepi lahko tudi precej rigorozni oziroma obsežni. In seveda ne smemo pozabiti na že omenjeno redno sistematično opazovanje zdravja gozdov in dobro diagnostično podporo pri razpoznavanju bolezni in škodljivcev, ki sta ključna za hitro odkrivanje oziroma zaznavo novo vnesenih bolezni in škodljivcev. 

Kako bi ocenili, kako veliko grožnjo slovenskim gozdovom lahko predstavlja vdor tujih organizmov?

Strokovna javnost si je enotna, da je pojav najbolj nevarnih tujerodnih škodljivih organizmov v slovenskih gozdovih le vprašanje časa. V sosednjih državah so že poročali o npr. kitajskem kozličku (Anoplophora chinensis), azijskem kozličku (Anoplophora glabripennis), platanovem raku (Ceratocystis platani na platanah), bolezni tisočerih rakov (Geosmithia morbida na orehih), iz Azije pričakujemo jesenovega krasnika (Agrilus planipennis), ...  V primeru, da njihove ustalitve in razširjanja ne bomo uspeli omejiti, so predvidene posledice lahko obsežne – tako iz vidika ekonomskih škod kot tudi vpliva na ekološke in socialne funkcije gozdov. Sicer pa je ocenjevanje vpliva novih bolezni ali škodljivcev precej težavna naloga – saj gre za nove organizme v našem okolju in še vedno obstaja precej neznank, kakšne bodo razsežnosti ustalitve in škod.  

Opozarjate, da se je v zadnjem času že razširila hrastova čipkarka. Kako je ta prišla v slovenske gozdove, kje vse se je pojavila?

 V Evropo je bila hrastova čipkarka vnesena iz Severne Amerike okoli leta 2000. V Sloveniji smo hrastovo čipkarko (njeno latinsko ime je Corythuca arcuata) prvič opazili leta 2016 na meji s Hrvaško, natančneje v okolici Brežic, kjer se je tudi najprej razširila v hrastovih sestojih. Kasneje se je razširila na vzhod Slovenije, najdbe so bile na začetku pogostejše v mestih in ob avtocestah. Danes lahko hrastovo čipkarko najdemo povsod po Sloveniji. Najverjetneje se je hrastova čipkarka naselila k nam iz Hrvaške po naravni poti in kot slepi potnik (promet, transport blaga, trgovina, ...). 

Kako bo vplivala na slovenske gozdove?

Hrastova čipkarka se prehranjuje tako, da sesa sok listov hrasta. Listi sčasoma zbledijo, se posušijo in odpadejo. Zaradi ponavljajočih se poškodb drevo posledično lahko oslabi in manj prirašča, lahko je ovirano tudi pomlajevanje, a za to še ni jasnih dokazov. Poškodbe so najbolj očitne avgusta in septembra, ko so lahko celi hrastovi sestoji rjavi. Močna prisotnost hrastove čipkarke naj bi vplivala tudi na nekatere domorodne žuželke, ki se prehranjujejo s hrastovimi listi. Kakšen bo dolgoročen vpliv hrastove čipkarke na slovenske gozdove, je zaenkrat težko napovedati, a zaradi velike gostote in velikega potenciala nas upravičeno lahko skrbi. 

Ali lahko takšne in podobne izbruhe še ustavimo, ko so enkrat v gozdu?

Učinkovitost ukrepanja za omejevanje širjenja ali celo za izkoreninjenje je odvisna od več dejavnikov: kdaj po vnosu smo uspeli zaznati novo bolezen ali škodljivca, ali je napadeno ali prizadeto širše območje, v katerem obdobju leta je prišlo do vnosa, ... In seveda, ali obstajajo ukrepi za izkoreninjenje – pri nekaterih organizmih lahko v začetnih fazah razširjanje zaustavimo ali omejimo s posekom in uničenjem gostiteljskih rastlin v določenem pasu okrog najdbe, vzpostavimo lahko ti. varovalne pasove okoli najdb... Za nekatere škodljive organizme pa je za njihovo izkoreninjenje nujen tudi npr. izkop koreninskega sistema ter sežig ali mletje materiala na mestu samem, kar pa si lahko predstavljamo, da je v gozdovih lahko precej nemogoča naloga... Veliko lahko za obvladovanje izbruhov naredimo že  z omejevanjem oziroma upočasnjevanjem širjenja. Tak primer smo pred leti imeli v dolini reke Soče, kjer smo na najbolj turistično obremenjenih mestih izvedli posek okuženih dreves – vse z namenom, da upočasnimo širjenje. Sočasno smo izvedli še kampanjo ozaveščanja prebivalcev in turistov glede ukrepov in bolezni same. Šlo je za bolezen borovih iglic, ki jo povzroča gliva Lecanosticta acicola, črni bori v Posočju so bili namreč močno okuženi in upamo, da smo širjenje vsaj v neki meri uspeli upočasniti. Pri nekaterih škodljivcih pa smo nemočni, tak je primer že omenjene hrastove čipkarke, ki je izredno učinkovit slepi potnik in se hitro širi tako s transportom, na oblačilih, z vetrom...

Kako se morajo vesti obiskovalci gozdov, da preprečimo širjenje in vnos škodljivcev, bolezni ... 

Ključno je preventivno delovanje. V gozdove ne odlagajmo zelenega vrtnega odpada, zemlje, ne vnašajmo oziroma sadimo neodobrenega sadilnega materiala, ... Znano je, da je prenos nekaterih škodljivih organizmov možen tudi z obutvijo, vozili, orodjem. Že s tem, da mehansko očistimo obutev po obisku v gozdu ali parku, lahko pomembno zmanjšamo tveganje za prenos bolezni ali škodljivcev na nova območja. V primeru, da v gozdu ali parku posumimo na prisotnost invazivnega tujerodnega škodljivega organizma rastlin lahko sporočimo naše opažanje v informacijski sistem Invazivke ali obvestimo katero od pristojnih inštitucij zdravstvenega varstva rastlin. In tudi s tem pripomoremo k hitrejšemu odkrivanju novih bolezni in škodljivcev v gozdu. Zdravje gozdov ni samoumevno. Za to, da bodo naši gozdovi lahko tudi v prihodnosti nudili vse dobrine in storitve, smo odgovorni vsi. Ravnajmo torej preventivno in odgovorno za zdrave gozdove prihodnosti.