Ni veliko ljudi, ki svoj čas in denar posvetijo karieri ter jo uspešno gradijo, nato pa se svojim sanjam odpovejo zaradi moralno-etičnih zadržkov. Eden takšnih je nekdanji britanski pilot Todd Smith. "V zraku se počutim zelo domače. Daje mi občutek svobode in miru," je za Čas za zemljo dejal Smith, ki pa je pred več kot štirimi leti opustil letenje. 

Rojen je bil v skromni družini na obrobju Londona, kjer je med odraščanjem poslušal, da nič ni samoumevno in da si mora izbrati delo, ki ga bo z veseljem opravljal. Ko ga je oče pri petih letih prvič peljal na letalski miting z akrobatskimi letali, se je rodila njegova ljubezen do letenja. Nad letali, ki so usklajeno letela eno tik ob drugim, je bil naravnost navdušen.

Prvotna očaranost ni minila, pač pa se je le še stopnjevala. Kot otrok je najraje igral video igre s simulatorjem letenja. Pri 11 letih je potrkal na vrata najbližje šole za letalske kadete in jih prosil, če lahko znižajo starostne pogoje in mu dovolijo, da se jim pridruži. Presenetljivo so njegovi prošnji ugodili. 

Šolo je obiskoval dvakrat na teden več let zapored. Pri 16 letih se je začel zavedati, da se mu njegove sanje o tem, da bi postal pilot, izmikajo. Kariera pri britanskem Kraljevem vojnem letalstvu (RAF) se je zdela nedosegljiva, prav tako kariera komercialnega pilota, saj ni vedel, kako bi lahko plačal 150.000 evrov drago usposabljanje. 

Ker si ga ni mogel privoščiti, se je odpravil v London, kjer je postal vajenec pri električarju. Pozneje je pogosto menjal službe, a nobena ni bila niti blizu letenju. Ves ta čas je njegov cilj ostal nespremenjen: postati pilot. Zato se je odločil, da bo vzel bančno posojilo in si tako plačal usposabljanje za pilotsko licenco. Ko je njegova družina slišala za njegove načrte in videla, koliko mu to pomeni, so s skupnimi močmi zbrali denar, med drugim tudi s prodajo babičine hiše, in mu pomagali uresničiti sanje. 

V petih letih je zaključil z usposabljanjem in prejel licenco za komercialnega pilota. Najprej je delal kot inštruktor letenja, nato dve leti kot pilot pri bolgarski letalski družbi, nazadnje pa se je zaposlil kot pilot pri britanski družbi Thomas Cook. Zadnja stvar, o kateri je razmišljal v času, ko je prevažal popotnike po Evropi, so bili izpusti toplogrednih plinov, ki jih povzroča letalska industrija. 

Okoljska streznitev in življenjski preobrat

Njegovo življenje je obrnilo tok leta 2018, ko je bil zaradi vnetja črevesja začasno prizemljen. To je bila zadnja stvar, ki si jo je želel. Ker si je prizadeval, da bi se čim prej vrnil v pilotsko kabino, je sprejel nasvet zdravnika in spremenil svoje prehranske navade, namesto mesa je začel uživati skoraj izključno rastlinsko prehrano. 

Med bolniško odsotnostjo je v londonskem parku staknil klopa in zbolel še za lajmsko boreliozo. Bolniški stalež je moral podaljšati, prosti čas pa je preživljal tako, da si je ogledal nekaj dokumentarcev na temo vpliva živinoreje na podnebje in okolje. Ti so ga tako pretresli, da se je odločil, da se bo prehranjeval zgolj vegansko. Še globlje se je zakopal v znanost o podnebnih spremembah. 

Vso to znanje o toplogrednih plinih in podnebnih spremembah, ki ga je nabiral, mu je zbudilo slabo vest. Ni mogel več živeti v zanikanju. Odkril je namreč, da je letalska industrija odgovorna za več kot dva odstotka svetovnih emisij toplogrednih plinov, a da potovanja z letali uporablja le manjši odstotek ljudi. 

"Okoli 80 odstotkov svetovne populacije še nikoli ni bilo na letalu. Zelo majhen odstotek ljudi povzroča večino škode. Presenetilo me je, kako krivično je vse skupaj, zlasti ker polovico teh emisij ustvari le odstotek prebivalstva." Pogosto so ravno tisti, ki najmanj vplivajo na podnebne spremembe, tisti, ki jih te nesorazmerno bolj prizadenejo.

"Ljudje, ki se enkrat ali dvakrat na leto odpravijo kam z letalom, da obiščejo sorodnike ali se odpravijo na počitnice, niso takšen problem. Tukaj gre za ljudi, ki so precej bogati in pogosto potujejo z letali. Mislim, da bi morali uvesti dajatev za potnike, ki pogosto letijo, ali vsaj davek na letalsko gorivo, da bi onesnaževalci plačali za to. V resnici pa je letalska industrija zelo subvencionirana," je izpostavil.  

Pandemija covida-19 je bila kaplja čez rob, saj se je začel zavedati, da ne more biti tiho. Še pred pandemijo je propadel tudi Thomas Cook, a je takoj dobil ponudbo za delo inštruktorja letenja pri drugem podjetju. Kljub svojemu slabemu finančnem stanju je po premisleku ponudbo zavrnil. "Sodelovali so z operaterjem, za katerega sem slišal, da je prevažal afriške voditelje iz njihovih držav v italijanske Firence zgolj za to, da so si tam naročili po meri oblačila. Enostavno nisem mogel dojeti, kako se lahko v tem času, v času podnebne krize, ko je vse več revščine, dogaja kaj takšnega. Vse bolj sem imel težave s tem, da nisem več videl svoje prihodnosti v tem sektorju," je pojasnil za Čas za zemljo.  

Pot med podnebne aktiviste

Svoja nova spoznanja je začel deliti s kolegi iz letalske industrije, a ni jih bilo veliko, ki so bili pripravljeni prisluhniti. Istočasno ga je začel pestiti občutek osebne odgovornosti in morale. "Nemogoče je, da odmislim vse, kar vem," je dejal. 

Zavrnil je še nekaj ponudb za delo pilota. "Zdaj na letalo ne morem niti kot potnik, kaj šele, da bi ga pilotiral," pravi. Njegova odločitev, da opusti letenje, je močno presenetila in razburila njegovo družino, ki ji še vedno dolguje okoli 90 tisoč evrov za pilotsko licenco. Potrebovali so kar nekaj časa, da so razumeli, zakaj tako drastičen preobrat. Zdaj ga v njegovem podnebnem boju podpirajo in se mu občasno pridružijo na okoljskih protestih. 

V zadnjih letih se je namreč povsem posvetil podnebnemu aktivizmu. Pridružil se je okoljskemu gibanju Extinction Rebellion in postal celo tiskovni predstavnik britanske veje tega globalnega gibanja. Večkrat so ga med protestnimi akcijami tudi aretirali, a ga to ni ustavilo pri boju za podnebno pravičnejšo družbo. 

Pravzaprav smo ga za telefonski pogovor ujeli prav med protestom omenjenega gibanja proti širitvi letališča v francoskem Lillu. Organizirali so ga v okviru večdnevne konference AviAction, na kateri se je med 5. in 9. oktobrom zbralo več kot 200 mednarodnih okoljskih organizacij in pobud. Na njej so razpravljali o tem, kako se zoperstaviti načrtom letalske industrije za nadaljnjo eksponentno rast, kar med drugim kažejo tudi številni načrtovani projekti za gradnjo in širitve letališč po svetu. Kritizirali so tudi nedavno sprejeto zavezo Mednarodne organizacije za civilno letalstvo pri ZN, da do leta 2050 civilno letalstvo doseže neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. 

"Sprejeti podnebni cilj je metanje peska v oči," pravi Smith. Kot je izpostavil, ti cilji niso zavezujoči, realistični, predvsem pa niso dovolj za zajezitev podnebne krize. Zato meni, da gre le za t. i. greenwashing oziroma okoljsko zavajanje. 

Prizadevanja za spremembe v letalski industriji

Preko aktivizma je 33-letnik spoznal še druge somišljenike iz letalske industrije, s katerimi je ustanovil organizacijo Safe Landing. Ta je omogočila, da se okoljsko ozaveščeni zaposleni v letalski industriji med seboj povežejo in moralno podprejo. "V času, ko je bilo še vedno prisotno zanikanje podnebnih sprememb, ni bilo ravno priljubljeno, da si govoril o tem," je dejal.

Sicer pa je cilj organizacije, da prispeva k spremembam letalske industrije od znotraj, prek ozaveščanja delavcev in da vodilne v industriji prepriča, da upoštevajo ugotovitve znanosti o podnebnih spremembah in se odmaknejo od modela nenehne rasti. 

"Ne moremo še naprej podvajati zračnega prometa na vsakih 15 let, kot smo to počeli doslej. Prizadevamo si, da bi zaposleni v letalski industriji razumeli, da moramo zmanjšati letenje, če želimo zagotoviti dolgoročno prihodnost te industrije," je prepričan. "Lahko bi rekli, da skušam narediti spremembe od zunaj in upam, da bo letalski sektor vzel podnebno krizo resno, še preden jih bo mednarodno pravo v to prisililo. Mislim, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo."

Sam ima letenje še vedno rad in ga pogreša. A kot pravi, se v ta posel ne bo vrnil, dokler letalska industrija ne bo začela sprejemati odgovornosti za svoj vpliv na okolje. "Kot piloti smo usposobljeni, da brez pristranskosti razmišljamo o tem, kako zmanjšati tveganja in ohraniti življenja. Jaz zgolj upoštevam to, kar sem se učil na usposabljanju, in se trudim po svojih najboljših močeh, da bi prepričal industrijo, naj zmanjša svoja tveganja. Navsezadnje je varnost naša prednostna naloga," je prepričan.

'Če želimo razogljičiti gospodarstvo, je treba pomagati zaposlenim'

Dogajanje v zadnjih letih in skrb glede prihodnosti planeta sta pustila precejšen vpliv na njegovo duševno zdravje. "Postavili so mi diagnozo eko tesnobe," nam je zaupal. Trenutno zato razmišlja tudi o spremembi kariere. "Zaposleni v industriji, ki ima velik ogljični odtis, moramo sprejeti dejstvo, da ni več prihodnosti v fosilnih gorivih in da kratkoročno in srednjeročno v letalstvu ni alternativ," pravi Smith.

Opozoril je tudi na to, da vlada ne nudi nikakršne podpore ljudem, ki želijo preiti na bolj zelena delovna mesta. "Če želimo razogljičiti gospodarstvo, je pomembno, da se zaposlenim v visokoogljičnih sektorjih omogoči prešolanje oziroma usposabljanje za druga delovna mesta in se jih podpre pri tem prehodu," je poudaril.  

Prepričan je, da je za prihodnost planeta pomembno, da svet začne graditi nov sistem, ki ne bo temeljil na paradigmi nenehne rasti. "V trenutni paradigmi, ko veliko delamo, se nam zdi, da potrebujemo tista dva tedna na Karibih, da se spet počutimo kot ljudje. Vendar nekatere raziskave kažejo, da bi za ohranjanje gospodarstva bilo dovolj, če bi delali 10 ur na teden. To pa bi bilo tudi bolje s stališča manj izpustov. Gre dejansko za to, kaj verjamemo, da je možno in za kaj se zavzemajo politike."

Čeprav sam ni bil na potovanju z letalom že vse, odkar se je začel zavedati vpliva letalske industrije na okolje, pa nikakor ne meni, da bi morali ljudje nehati potovati. "Na splošno mislim, da so potovanja, še posebej potovanja v druge države, zelo dobra stvar, saj nas povezujejo. Mislim, da če pred časom ne bi imel privilegija, da sem potoval v južno Ameriko in na lastne oči videl posledice podnebnih sprememb, morda ne bi prišel do spoznanja, do katerega sem prišel."

A meni, da je čas, da začnemo potovati drugače. "Delodajalci bi lahko spodbujali potovanja z manjšim ogljičnim odtisom tako, da denimo delavcem omogočijo kakšen dan dopusta več za to, ker izberejo počasnejši način potovanja. Denimo več dodatnih dni za potovanje z vlakom po Evropi ali pa da si lahko vzamejo mesec ali dva dopusta, če želijo obiskati bolj oddaljene kraje."  V času pandemije je tako kot mnogi ugotovil, da je počitnikovanje možno tudi v lastni državi. Sam je zelo užival v raziskovanju Otoka. "Mislim, da je večini samoumevno oziroma se ne zaveda, v kako lepih krajih živimo," je sklenil.