"Medtem ko množice ljudi povsod po svetu nosijo breme vse hujših posledic podnebne krize in drugih družbenih kriz obstoječega družbenega sistema, pa privilegirana manjšina od tega sistema profitira, kopiči svoje bogastvo in ekscesno onesnažuje. Planet gori, onesnaževalna elita pa priliva olje na ogenj," poudarjajo v študiji z naslovom Onesnaževalna elita nas vodi v podnebni zlom – Ekonomske in ogljične neenakosti v Sloveniji in svetu. 

Študija je izšla pod okriljem Umanotere. Ajda Cafun iz Umanotere je na dogodku, na katerem so razkrili ugotovitve prve takšne študije pri nas doslej, predstavila koncept onesnaževalne elite: "Razreda največjih lastnikov kapitala, ki nas s svojo luksuzno potrošnjo, kapitalskimi naložbami in političnim vplivom vodi v podnebni zlom."  Kot je izpostavila, se to dogaja tudi v Sloveniji, kjer najpremožnejši kopičijo svoje premoženje, prekomerno onesnažujejo in preprečujejo trajnostno družbeno preobrazbo.   

In kaj so ugotovili? Koliko emisij v okolje izpustijo najbogatejši?  

Cafunova je povedala, da ima v Sloveniji zgolj odstotek najpremožnejših v lasti 23 % vsega zasebnega premoženja, povprečni posameznik iz te skupine pa je neposredno odgovoren za kar 11-krat več letnih izpustov kot oseba iz manj premožne polovice prebivalstva.

Kot podrobneje pojasnjujejo v študiji, je v svetovnem merilu povprečen ogljični odtis na osebo v Sloveniji visok. Leta 2021 je po metodi teritorialnih izpustov znašal približno 6,2 tone CO2 na prebivalca, po metodi izpustov na osnovi porabe pa 9,8 tone CO2 na prebivalca. Za primerjavo je povprečni ogljični odtis v svetu v tem letu znašal 4,7 tone CO2 na prebivalca. Slovenija veliko več izpustov uvozi kot izvozi, poudarjajo v študiji. 

Kot ugotavljajo v študiji, je po zadnjih razpoložljivih ocenah povprečna oseba v revnejši polovici prebivalstva v Sloveniji v letu 2019 ustvarila 6,4 tone izpustov CO2e, oseba v najbogatejših 10 % prebivalstva 25,5 tone CO2e, oseba v najbogatejšem odstotku pa kar 70 ton CO2e, kar je denimo primerljivo z osebnimi izpusti iz približno 37 povratnih letov na relaciji London–New York. To pomeni, da je oseba iz skupine najbogatejših 10 % prebivalstva v Sloveniji neposredna odgovorna za 4-krat več, oseba iz zgornjega odstotka najbogatejših pa za 11-krat več letnih izpustov kot oseba iz manj premožne polovice prebivalstva.

Razvidno je tudi, da so se ogljične neenakosti v zadnjih desetletjih, med letoma 1990 in 2019, bistveno povečale, kar je na eni strani posledica naraščanja ekonomskih neenakosti med prebivalci v tem obdobju, na drugi strani pa nezadostnosti in nepravičnosti podnebne politike, ocenjujejo v študiji. Medtem ko so se izpusti večine prebivalstva v tem obdobju nekoliko zmanjšali, so najpremožnejši svoje že tako zelo visoke ravni izpustov še povečevali, ugotavljajo. Povprečna oseba iz skupine najpremožnejših 10 % prebivalstva je v tem obdobju svoje izpuste povečala za skoraj polovico, medtem ko jih je oseba iz najpremožnejšega odstotka več kot podvojila, ponazarjajo. 

Kako pa je na svetovni ravni? 

Najpremožnejši odstotek svetovnega prebivalstva (77 milijonov ljudi) je neposredno odgovoren za toliko izpustov kot manj premožni dve tretjini svetovnega prebivalstva skupaj (5 milijard ljudi), so osvetlili v študiji. 

Pomemben del izpustov najpremožnejših vsekakor predstavlja njihov razkošen življenjski slog, naštevajo: "Luksuzna potrošnja, ki je izjemno ogljično intenzivna in nasploh okoljsko destruktivna, med drugim vključuje lastništvo in uporabo zasebnih letal, helikopterjev, (super)jaht, luksuznih avtomobilov in dvorcev ter s tem povezane potratne prakse, kot so pogosto letenje, potovanja in celo vesoljski turizem. Nedavna raziskava  je pokazala, da je ogljični odtis milijarderjev iz njihove luksuzne potrošnje lahko več tisočkrat višji od ogljičnega odtisa običajnih ljudi, tudi v najbogatejših državah." 

 A čeprav najpremožnejši z luksuzno potrošnjo proizvedejo nepredstavljivo velike količine izpustov, pa te predstavljajo le majhen del njihovih skupnih izpustov, če upoštevamo tudi izpuste iz njihovih kapitalskih naložb, opozarjajo. Glavnina izpustov najpremožnejših, ki so veliki lastniki kapitala, torej izhaja iz njihovih naložb: "Po ocenah naj bi te predstavljale približno 70 % vseh izpustov najbogatejšega odstotka svetovnega prebivalstva. Organizacija Oxfam je v nedavni analizi naložb 125 najbogatejših milijarderjev razkrila, da vsak izmed njih s svojimi naložbami v povprečju proizvede približno 3 milijone ton CO2e v letu, kar je več kot milijonkrat več od izpustov osebe v spodnjih 90 % svetovnega prebivalstva."  

Poleg tega, da onesnaževalna elita, razred največjih lastnikov (fosilnega) kapitala, zaradi svojega luksuznega življenjskega sloga in naložb neposredno prispeva ogromne količine emisij, v veliki meri obvladuje tudi svetovno gospodarstvo. Ima moč in interes ohranjati obstoječi nevzdržen sistem brezmejne rasti, ki je sploh temeljni vzrok za ekstremne ravni izpustov in neenakosti, so zapisali v študiji. 

Neenakost in onesnaževanje sta prepletajoči se težavi 

Lucas Chancel, višji ekonomist v Laboratoriju za svetovno neenakost, je v svojem predavanju ob predstavitvi študije izpostavil, da sta neenakost in onesnaževanje prepletajoči se težavi. Onesnaževanje je problem neenakosti, ker ustvarja zmagovalce in poražence. Raziskave kažejo, da so najpremožnejši največji onesnaževalci – imajo največjo dolžnost, hkrati pa tudi zmožnost te emisije zmanjšati. "Zeleni prehod mora biti pravičen, v nasprotnem primeru ne bo deloval. Vsak izpust šteje in kdor največ onesnažuje, bi moral največ plačati." Poudaril je, da pravičnost zelenega prehoda leži v sorazmernem obdavčenju. Kot je sam zaključil: "Davki so cena obstoja civilizacije."

 Da morajo biti delavci in podnebni aktivisti tisti, ki narekujejo pravični prehod, financirati pa bi ga morali tisti, ki so imeli v preteklosti največ koristi zaradi ustvarjanja ogromnih izpustov emisij, je poudaril Emanuele Leonardi, ekonomski sociolog in raziskovalec na bolonjski univerzi.

In kakšne rešitve vidijo v Umanoteri? 

Za socialno-ekološki preobrat družbe si bomo nujno morali prizadevati na sistemski ravni, eno sredstvo za to pa so gotovo politike. Kako bi bile videti napredne socialno-podnebne politike, ki bi zmanjševale družbene neenakosti in hkrati prispevale k zmanjšanju emisij, je na dogodku povzela Ajda Cafun iz Umanotere. "Politike bi bilo treba razvijati na štirih področjih, in sicer na področju davčne politike, spodbud za pravičen zeleni prehod, javnih storitev in predpisov," je izpostavila. Konkretno bi se to med drugim udejanjalo skozi progresivni davek na premoženje visoke vrednosti, financiranje celovite energetske prenove stanovanj, krepitev javnega potniškega prometa in uvedbo štiridnevnega delavnika za enako plačo.