NASLOVNICA

Apokalipsa bo razočaranje

printNatisnimessage8
Podnebni aktivisti po vsem svetu v boju proti posledicam občutijo nekakšen užitek s tem, ko denimo glasno protestirajo proti pretiranemu letenju (angl. flight shaming) ali uporabi hrane, kot sta avokado in kvinoja, ki nepreklicno uničuje naravna okolja držav tretjega sveta. To je teza, ki jo je zastavil Erik Swyngedouw, profesor geografije na Univerzi v Manchestru na Šoli za okolje, izobraževanje in razvoj.

"Ukradli ste moje sanje in moje otroštvo s svojimi praznimi besedami," je med drugim v nagovoru pred tremi leti Združenim narodom očitala okoljska aktivistka Greta Thunberg, da so ji ukradli prihodnost. "Resnično si ne želimo drugačnega družbenookoljskega stanja, temveč le uživati njegove simptome. Spremembe podnebja niso samo grožnja, so tudi užitek, ki je zmes prekomernega ugodja in bolečine,"  meni dr. Erik Swyngedouw. Sam meni, da se dejstva o podnebnih spremembah združijo s fantazijami, ki se osredotočajo na tehnične rešitve za zmanjšanje emisij, s čimer zagotovimo, da se nič ne spremeni. To je lahko hkrati užitek, lahko pa tudi bolečina. Globok, ekscesen in moteč užitek je moč najti tudi v opozarjanju, da nikoli ne naredimo dovolj. V okoljskem aktivizmu je izguba glavni motiv.

Erik Swyngedouw
Erik SwyngedouwFOTO: osebni arhih

Ogljikov dioksid in drugi toplogredni plini za okoljske aktiviste, trdi Swyngedouw, služijo kot fetiš, kot privilegiran objekt, s katerim bi spremenili prihodnost. Po njegovem to razkriva, da si ljudje ne želimo v resnici znižati izpustov, ampak na nek boleč način uživamo v posledicah. Za okoljske aktiviste je užitek, kot pravi, žrtvovanje samih sebe s ciljem doseči pravično in okoljsko bolj sprejemljivo družbo. Skoraj manično zagovarjanje trajnostne mobilnosti, vegetarijanstva, recikliranja, zelenih dogovorov in podobno nakazujejo libidinalno navezanost k žrtvovanju kot poti do razsvetljenja ali osebne polnosti. Užitek je v opozarjanju, da nikoli ne naredimo dovolj in okolje postaja nov opij za ljudstvo.

Vemo že predolgo, a ne ukrepamo

Ura je pet do dvanajst. Ukrepati moramo zdaj, sicer nas čaka apokalipsa. Ta konsenz so oblikovali že pred 30 leti. Tisti, ki se z njim ne strinjajo, so porinjeni proti robu družbe, kljub vsej mobilizaciji družbenih, tehničnih in institucionalnih akterjev pa resničnost podnebnih sprememb napreduje v napačno smer. Niti najmanjšega napredka, niti najmanjše vbokline nismo uspeli narediti v krivulji globalnega segrevanja v zadnjih 30 letih. Od leta 1990 do 2018 se je koncentracija toplogrednih plinov(TP) povišala za 65 odstotkov, v letu 2021 smo izmerili drugo najvišje povečanje TP v zgodovini meritev. Globalni atmosferski CO2 je pri 415 ppm, še nikoli v zgodovini ni bilo tako visokih vrednosti. To je svojevrsten paradoks, pravi Swyngedouw, s pogubnimi posledicami prekomernih izpustov smo seznanjeni že 30 let, a ne ukrepamo.

Za ogled vsebine z družbenih omrežij omogoči piškotke družbenih omrežij. Omogoči piškotke

Maurice Blanchot, francoski pisec in filozof, je v enem od svojih esejev v šestdesetih letih prejšnjega stoletja trdil, da človeštvo ne obstaja. Vsaj ne takšno, ki bi si zaslužilo odrešenja ali preživetja, vse dokler bo svet tako neenak, ko bodo razlike med bogatim globalnim severom in jugom še naprej naraščale. Zato je Swyngedouw v svojem predavanju na Mednarodni poletni šoli politične ekologije v okviru integralnega projekta LIFE IP CARE4CLIMATE oporekal okoljskemu aktivizmu kot načinu za dosego okoljske pravičnosti. Pravica je podeljena, ponudi jo lahko nekdo, ki ima moč in vpliv, enakost pa je zmeraj priborjena in vzeta, za njo se borite kot denimo za feministična ali delavska gibanja. Pravičnost je liberalni koncept, namesto tega moramo stremeti k socialno-okoljski enakosti. 

Za 40 odstotkov populacije so posledice sprememb nepopravljive.
Za 40 odstotkov populacije so posledice sprememb nepopravljive.FOTO: Shutterstock

Eden od znakov, da se ne bo nič spremenilo, je tudi vsakokratno poročanje o tem, da je še čas, da nekaj spremenimo. Končajmo z govori o prihajajoči apokalipsi. Apokalipsa je za vsaj 40 odstotkov človeštva že tukaj. Pri tem bomo morali izbrati stran, ne glede na to pa bo apokalipsa tako za podnebne aktiviste kot za nasprotnike razočaranje.